Izolo bodo jutri preplavili filmi z vseh koncev sveta, saj na Obalo prihaja 12. izdaja festivala Kino Otok – Isola Cinema. Glavno prizorišče festivala bo kot vsako leto Manziolijev trg, na katerega bodo vabili tudi filmski botri, ki s svojo podporo, namenjeno izbranim filmom, pomagajo doseči čim širše občinstvo. Letos so botri štirje, vsak od njih pa je podprl enega od filmov. Filmski režiser Metod Pevec dramo V imenu ljubezni, pisatelj in prevajalec Mate Dolenc portugalski film Ribji spev, poslanka Breda Pečan Jagnje, igralka Nataša Tič Ralijan pa Goro, dansko-izraelski portret ženske, ki med nagrobnimi spomeniki v Jeruzalemu, ujeta v vlogo gospodinje in mame, ob odsotnem možu sanja o razburljivejšem življenju.
Od portretov ujetih žensk…
»Film Gora z minimalnimi sredstvi pove veliko in bo všeč ljudem, ki se radi sprašujejo. Na neki način gre za žensko tematiko, ampak se dotika vseh nas. Govori tudi o iskanju smisla bivanja, ampak znotraj tega, kar ti je dano, znotraj vsakdana človeka, in o spopadanju z neko praznino, ki je v vseh. Na kratko lahko rečemo, da problemov ni, da so rešitve, in tako nam je mogoče lažje za naprej,« o tem, kaj jo je pritegnilo pri filmu režiserja Yaella Kayama, pravi Nataša Tič Ralijan.
Portret ženske prinaša tudi režiser Giuseppe M. Gaudino, ki je Valerii Golino na beneškem filmskem festivalu prinesel nagrado za igro, le da je njegova ženska v vsakdanjik ter vlogo mame in žene ujeta nad neapeljskimi katakombami. Kot izpostavlja Metod Pevec, ne gre za sentimentalno ljubezensko zgodbo, ampak italijanski film, ki ve, kam postaviti žensko – v družino, v njeno sredino in na vse njene vogale: »Spodobno za žensko pomeni samoumevno darovanje ljubezni vsem, ki so je potrebni: staršem, otrokom, možu, bogu; tudi šefi pričakujejo ljubezenske usluge. Ko pa Anna sama začuti potrebo po ljubezni, ko se ji ta celo približa, pa čeprav v zelo nezanesljivi podobi igralca lepotca, je Anna že vnaprej obsojena. Njeni najbližji, njeni ljubljeni, njen bog imajo za njeno ljubezen drugo ime: greh.«
… do portretov skupnosti
Vloga ženske je, četudi v stranski vlogi, izpostavljena tudi v ravno ta konec tedna na festivalu v Innsbrucku nagrajeni drami v Ameriki živečega etiopskega režiserja Yareda Zelekeja. Prvi etiopski film, ki je bil doslej predstavljen v Cannesu, žirije po festivalih navdušuje z igro, fotografijo in glasbo, najbolj pa se gledalca dotakne zgodba netipičnega dečka, ki se v težkih razmerah bojuje za življenje svojega jagnjeta, in deklice, ki se tradicionalni vlogi gospodinje upira z branjem knjig. »Ko se zgodba odvija pred našimi očmi, postaja iz kadra v kader, iz boja v boj, iz napora v napor vedno bolj jasno, da je jagnje dejansko deček Ephraim, osrednja osebnost vsega dogajanja v družini, na mestni tržnici, na gorskih pašnikih njegove domovine, v tradicionalističnem okolju, kjer delitev na moške in ženske prinaša strogo določene naloge in pravice in kamor moško delo pri kuhi zagotovo ne spada,« film opisuje Breda Pečan in dodaja, naj nikomur ne bo nerodno, če se mu bodo orosile oči. »Jagnje Ephraim se v vsej svoji nežnosti in krhkosti na koncu vendarle ne zlomi, kljub bolečini, ko ga zapusti tudi njegova ovčka Chuni. Samo jagnje ni več – zave se, da ima še vedno očeta, ki ga ima rad, in on ima rad njega.«
Medtem ko je Bredo Pečan odneslo med etiopske gore, pa je Mateta Dolenca naplavilo med portugalske ribiče, ki sta jim filmsko posvetilo sestavila Joaquim Pinto in Nuno Leonel. »Ob gledanju filma me je v duhu odneslo na otoke, po katerih sem nekoč sam hodil, okrog njih plul in plaval, lovil ribe, posedal v krčmah, v raznih kužinah – kuhinjah, na terasah in plažah, trgal grozdje, motal ribiške vrvice in brusil osti podvodnih pušk, netil ognje za pečenje rib na gradeli in zvračal kozarce raznih otoških opojnih pijač. Ribiči iz filma so se mi zdeli znani. Kot da sem jih že videl,« portret ribiške skupnosti, ki sta jo režiserja prikazala z veliko naklonjenostjo do dela ribičev, obenem pa opozorila na njihovo stisko zaradi prihoda velikih industrijskih ribiških ladij, nostalgično opisuje Mate Dolenc.
Glasba, otroški program in obisk v Ljubljani
Poleg filmov, ki jih podpirajo botri, bodo na Manziolijevem trgu na ogled še Flotel Evropa, Sence pozabljenih prednikov in Za eno samo uro s teboj. »Dedek mi je tik pred smrtjo dal staro VHS-kaseto z oznako Dedku s Flotela Europa. Na njej je bil posnetek moje mame, brata in mene. Posneli smo ga leta 1993, ko je v Bosni divjala vojna in smo kot begunci živeli v Koebenhavnu,« je o kaseti, ki je navdihnila njegov film, posvečen zgodbam beguncev na ladji Flotel Europa, ki je bila zasidrana ob Koebenhavnu, povedal režiser Vladimir Tomić. Italijanska režiserka Alina Marazzi je v filmu Za eno samo uro s teboj iz posnetkov, ki jih je zbral njen dedek, sestavila življenje mame, Sergej Paradžanov pa se je v etnografsko obarvanem filmu iz leta 1965 Sence pozabljenih prednikov odpravil v ukrajinske Karpate, med ljudstvo Huculov.
Filmi v letnem Kinu Manzioli in na drugih lokacijah oziroma sekcijah – Signali (Akademija muz, Baltski kratki, Piknik ob cesti, Toponimija, Zora), Dobro sosedje (14 kolutov, Abdul in Hamza, Destinacija Srbistan, Lampedusa, Tudi vrtnice hočemo), Prijatelji (Jagnje, Ribji spev, Kaj zdaj? Spomni me, Možnosti so neskončne, Ni krave na ledu in Rumena opečnata cesta), Silvanov zaliv (Balada o izgnancih, Pot) in Video na plaži – ne bodo edini magnet, ki bo vlekel v Izolo. Kot vsako leto bo tudi dovolj spremljevalnega programa, glasbenih druženj (DJ Borka, Selektor Dinarid, Disko Durum, DJ Woo-D, Kraken) in filmov za otroke v sekciji Podmornica, ki se začenja 2. junija s Čisto pravim gusarjem?. Razlogov za obisk Izole med 1. In 5. junijem je skratka več kot dovolj. Za tiste, ki bodo Kino Otok zamudili, jim bo ta po koncu festivala ponudil drugo priložnost tudi v Ljubljani, ko bodo v Kinodvoru predvajali filma V imenu ljubezni in Ribji spev, v Slovenski kinoteki pa Balado o izgnancih, Kamen v žepu, Toponimijo in Za eno uro s teboj.
