Redko se zgodi, da bi bila komorna glasbenika tako močno usklajena, da se zdita kot en inštrument, ne da bi pri tem kako vidno med seboj gestično komunicirala. Izenačena pa sta bila glasbenika tako v svojih svetlih točkah kot tudi ob kakšnem zdrsu. Zanimivo je, da sta mi bistveno več dala v obeh slogovno gledano skrajnih točkah koncerta kot v »mainstreamovskem« Griegu. V pozni Beethovnovi sonati sta poiskala bolj ekspresivno težo in se skušala čim bolj oddaljiti od klasicistične periodike. Thedéen je vztrajal pri močnem tonu, pri čemer pa se ni zdel presežen ne v tonski lepoti ne v tehnični izčiščenosti ali svojski interpretaciji, temveč predvsem v vzpostavljanju enakovrednega dialoga s pianističnim partnerjem, zato se je Beethovnova sonata spremenila v pravi pogovor dveh muzikov.
S Schnittkejevo sonato, ki pomeni več kot nujno dopolnitev podobnih komornih programov, sta v resnici stopila najdlje. Napenjala sta dolge logike stopnjevanj, močnih izbruhov, ki so potem potonili v pomirjeno ekstatiko. Bila sta enako predana tako v približevanju transcendentalnemu kot tudi izpostavljanju banalnega. Morda glasbenikoma ustrezajo takšne bolj odločne geste, kar sem pomislil predvsem ob poustvaritvi Griegove sonate. Gre za tipično »romantično« delo, ki klasicistično formalno napetost zamenjuje z lirično pripovednostjo in »petjem«. Toda glasbenika zdaj nista bila tako uspešna v vzpostavljanju kontrastov, ker ti že v Griegovem tekstu niso izraziti, temveč odmerjeni na fine lirične odmerke in izbrise, te pa je deloma zakrivala tudi nekakšna sanjava približnost Thedéenovega tona.
Toda nastop obeh skandinavskih glasbenikov je bil v resnici sila uspešen v primerjavi s koncertnim večerom Simfonikov RTV Slovenija. Ti so svoj koncert odprli s skladbo letošnjega jubilanta, najbolj znanega latvijskega sodobnega skladatelja Peterisa Vasksa. Uveljavljenost gor ali dol, tako nepomembna in izpraznjena skladba, ki je nihala nekje med filmsko nezainteresiranostjo, atmosfersko približnostjo in aluzijami na vihravost Šostakoviča, ne sodi na koncertni oder in skoraj bi moral pomisliti, kdaj smo slišali tako tehnično uborno in izrazno postrgano slovensko delo. Todi Schumannovemu Koncertu za violončelo se s solistom Isangom Endersom ni godilo praktično nič bolje. Enders se je posvečal predvsem hitrosti, pa še vratolomne pasaže potem niso bile dokončno izčiščene, drugače pa je bil v tonu neprezenten, interpretacijsko odsoten, brez občutka za napenjanje daljših Schumannovih linij, torej za poetiko izraza. Ob Endersu sem imel občutek, da poslušam zdolgočasenega orkestrskega glasbenika in ne solista.
Bolje je bilo vsaj spočetka s Tretjo suito Čajkovskega. Še posebej v prvem stavku je dirigentu Danielu Raiskinu uspelo nesimfonično tvarino razgibati do pravih dramatskih razsežnosti, pri čemer je imel dovolj posluha tudi za liričnost. Nekaj plesno-melanholičnega utripa se je naselilo tudi v valček, težave pa so se začele z ritmičnim podiranjem zapletenih poliritmij v scherzu, medtem ko dirigent v sklepnih variacijah ni znal poiskati pravih karakternih kontrastov, če izvzamemo sklepni godbeniški napad, ob katerem se je silno radovalo občinstvo. Žal velja ob tem opozoriti, da so bile biografije vseh umetnikov v obeh koncertnih listih polne lektorskih in prevajalskih napak: do tega, da bomo Čajkovski pisali Tchaikovsky ali pa Tschaikowsky, očitno nismo več daleč.
