Dež jo je včeraj zagodel igralcem tenisa na pariškem turnirju za veliki slam, saj se je po 30. maju 2000 prvič zgodilo, da so morali preložiti vse dvoboje. Med čakajočimi na dvoboj osmine finala je bil tudi Avstrijec Dominic Thiem. Čeprav še ne sodi med največje zvezdnike, pa na svetovni lestvici zaseda 15. mesto in je pri 22 letih najmlajši med elitno petnajsterico.
Teniški strokovnjaki so si enotni, veliko četverico prihodnosti sestavljajo Thiem, Avstralec Nick Kyrgios, Hrvat Borna Ćorić in Nemec Alexander Zverev. »Če bo še naprej tako napredoval, bo nekega dne zagotovo eden najboljših na svetu,« mu laska Rafael Nadal, ki ga je Thiem februarja letos že premagal. Med njegovimi velikimi skalpi sta tudi skalpa Stanislasa Wawrinke in Rogerja Federerja. V karieri je doslej slavil zmago na šestih turnirjih, v vsega štirih letih med profesionalci pa je zaslužil že 3,1 milijona dolarjev. Da mu denar veliko pomeni, je dokazal pred tremi leti, ko je za nastop v dresu reprezentance v Davisovem pokalu od zveze zahteval več evrov, kot so mu jih bili pripravljeni ponuditi.
Močan je tako fizično kot psihično. Letos je odigral že 17 podaljšanih iger, a izgubil le eno. Njegov vzornik je rojak Thomas Muster, a so čevlji, v katere želi stopiti, ogromni. Da bi se z njim izenačil, bo moral slaviti na Roland Garrosu, postati številka ena na svetu in zmagati na še 38 turnirjih. »Dominicu manjka nekaj nesramnosti. Če želiš uspeti v tenisu, moraš biti podoben živali,« pravi njegov trener Günter Bresnik, ki dobro ve, o čem govori, saj je bil v začetku 90. let odgovoren za uspehe Borisa Beckerja. Trenerja je vsaj malce poslušal, ko si je lani poleti pobelil lase. A to ni bila edina sprememba – zamenjal je lopar, za nasvet pa povprašal še drugega trenerja, Šveda Joachima Nyströma, nekdaj specialista za peščeno podlago.
Njegovi udarci so močni, tako forhend kot bekhend udarja z eno roko, pri čemer je pri bekhendu njegov vzornik Wawrinka, velik adut pa je tudi močan servis; izmerili so mu že 233 km/h. Najbolje se počuti na peščeni podlagi, na kateri je dobil štiri turnirje, nase je opozoril že kot mladenič, ko je slavil na prestižnem Orange Bowlu. Nekoč so tam slavili tudi Björn Borg, John McEnroe, Ivan Lendl in Roger Federer. »Nisem si predstavljal, da bom potreboval toliko časa, da mi uspe med profesionalci. Ko sem zapored v prvem krogu izgubil na petih turnirjih, mi je postalo jasno, da bom moral trenirati še bolj zavzeto,« pravi navdušenec nad smučarskimi skoki, ki ga boste pogosto videli v japonski restavraciji, saj obožuje suši. »Na igrišču se vsi vsaj malce bojijo Nadala. In prav to, da bi se me vsaj malce bali, si želim tudi sam,« še pravi mladenič, ki še vedno živi s starši. Prav oče in mama sta ga kot profesionalna trenerja nagovorila, da naj bo tenis njegova prihodnost.
