Mesta ni zavzela. Te moči glasbeni festival nima. Z izbornim programom lahko nakaže, kako bi se to lahko zgodilo. Znani ameriški črnski pesnik, filmar, igralec in performer je s svojo multimedijsko predstavo poosebljal vse najfinejše, kar so v zadnjih desetletjih svetu podarili angažirani črnski poeti različnih postav in prepričanj, tudi na našem majhnem velikem festivalu v prestolnici. Williamsova pripoved o junaku aluzivnega imena – Martyr Loser King, ki iz afriškega Burundija »sheka« in prodre v svet komande, ta pa ga zlorabi nazaj, je bil najmočnejši dogodek letošnje Druge godbe, tak, zaradi česar ta festival upravičuje svoj obstoj in skuša vanj pritegniti ali malo zgibati občinstvo, ki rado pluje s tokom.
Festivalu v prenovljeni programski zasnovi s strnjenim nizom koncertov, delavnic in pogovorov to zadnja leta dobro uspeva. Letošnja izvedba je bila glede na videno najboljša do sedaj – v razmerah, ki za prireditelje festivala niso najugodnejše. Glasbeni program letos ni imel slabe točke, vsaka je ponujala nekaj samosvojega – domačnega in novega. Osrednji nabor znanih imen je letos prva dva dneva privabil tisoč ljudi in zares napolnil Kino Šiška, klubske prostore na Metelkovi, v Cankarjevem domu in Stari elektrarni. To sta bila Williams drugi dan in predvsem St Germain prvi dan, izvajalca, ki ne glede na komercialno uspešnost glasbeno nista muha enodnevnica in z godbo ravnata tenkočutno nemirno.
Digitalno in analogno ter njuni spoji so se konkretno naselili v izbor inštrumentarija in druga tehnična sredstva, ki jih glasbeniki uporabljajo. Glede na glasbene trende, ki se jih festival trudi zapakirati v urnik nomadskega poslušanja in žuranja, je bilo to glasbeno poudarjeno bolj kot prejšnja leta, zlasti pri bendih z izrazitim pulzom. Ta je lahko ritmično zafrknjen ali poenostavljen in »kvadratast« do preproščine. Slišati in videti malijske glasbenike, ki publiki, navajeni na ritmično urejenost večine elektronske plesne godbe, ob francoskem didžeju prestavljajo ritmične poudarke, z njimi pa gibanje telesa in zaznav, je enako dragoceno kot slišati nežno melodijo sevdalinke, kjer ranljiva beseda hrepenenja steče ob blagem utripu neparnega ritma. To je v simpatični in glasbeno odprti interpretaciji bosanskih sevdalink in makedonskih ljudskih v soboto popoldan podala domača skupina Taman s pevko Maido Džinić Polak in odrezavo violinistko Jeleno Ždrale. Podobno, kot se je v četrtek zvečer Katja Šulc s skupino pogumno in inovativno lotila romskega glasbenega izročila. Ti izrazni razponi in možnosti utapljanja v različne glasbene svetove – tradicionalne in modernizirane – so stara odlika Druge godbe, kjer vsa leta lahko razbiramo kontinuiteto izvorne zasnove in dodajanje novih primesi. Če avstrijsko-makedonska harmonikarska naveza igra skladbi pokojnega švedskega skladatelja Larsa Holmerja, potem je jasno, da je harmonikarsko pleme, katerega pomemben člen je naš Bratko Bibič, dobilo podmladek v mednarodnem prostoru. Dobremu festivalu, ki da kaj na svojo tradicijo, to ne uide.
Petkov večer je bil vsekakor zastavljen kot ubrisan pogon zase, vabljiv, raznovrsten, godbeno in žurersko maničen. Evropska Nigerijka Nneka je na svojem drugem nastopu prikazala svoj reggaejaški »lovers rock«, bolj nežen in krhek izraz v primerjavi z odkrito bojevitostjo izpred let. Največje presenečenje festivala s posebnim glasbenim humusom je prišlo iz Gane. Popolno plesno zabavo z glasbenimi vragolijami vseh vrst je uprizoril pevec Pat Thomas s Kwashibu Area Bandom. Panorama godb, ki so se vile od svetlega highlifa iz starih časov do spogledovanj z novimi oblikami, je bila neizmerno široka, aranžmaji pestri, delo ansambla s tolkalsko poliritmijo v ozadju pa nalezljivo.
Metelkovski pogon je v treh klubih dal potrebno ostrino in patino. Francosko-etiopski uKanDanZ so bili soliden, po malem premočrtern energetski uvod v kabarejsko-revijske mehiške Američane Orkesta Mendoza, ki so veselo jemali iz zakladnice latinskih godb, toda pika na i petkovih norčavosti so bili Britanci The Comet is Coming, untergrunt plesni jazz trio s tenorsaksofonistom Shabako Hutchingsom, ki je skrbel za vnašanje nemira v navito ritem sekcijo s polnim, zrnatim, mamljivo telesnim R&B zvokom, ki izpričuje, da se »stare« glasbene modrosti ciklično vračajo na najbolj nepredvidljive načine. Kakor komet, ki zasije, pušča sled in odtava. Podobno kot Druga godba, najbolj odprt mednarodni glasbeni festival v Ljubljani, ki zna biti trendovski, pa ne toliko, da bi do konca podlegel skušnjavi.
