Leta 1985 sem bil star 15 let. Bil sem mlad športnik, pravzaprav precej obetaven deskar na vodi. Hotel sem postati poklicni deskar, toda moral sem nehati zaradi hude nesreče. Dve leti sem bil skoraj nepokreten. V tem času sem se začel ukvarjati z računalništvom in se seznanjati s programi za ustvarjanje glasbe.
Moja najljubša glasba je blues. Toda dolgo sem poslušal tudi ogromno različne afriške glasbe. Vsaj zame je malijska glasba še najbližje bluesu. V Parizu sem za svoje projekte hitro našel malijske glasbenike, saj v moji soseski živi veliko Malijcev. Želel sem najbolj tradicionalne zvoke in ti glasbeniki so igrali na tradicionalna glasbila. Lovske pesmi iz Malija sem odkril na spletu. Ti glasbeniki pojejo z mehkobo v glasu v nekakšnih hipnotičnih zankah, zato se prilegajo moji različici »deep housa«.
Med vašim komercialno uspešnim in odmevnim albumom Tourist in lanskim St Germain je preteklo petnajst let. Čemu tako dolg molk?Med letoma 2000 in 2002 sem imel več kot 250 nastopov po vsem svetu. Potreboval sem premor, oddahniti sem se moral od turnej in od glasbe. Vendar sem vmes produciral še album Memento za trobentača Soela, ki je igral na mojih albumih Boulevard in Tourist. Leta 2005 sem imel zadnji nastop v Pekingu, začel sem se pripravljati na nov album z istimi glasbeniki. Toda sčasoma sem vse skupaj opustil. Nisem se želel ponavljati. Ponovno sem začel raziskovati afriško glasbo. V procesu dela je bila edina sprememba uporaba različnih glasbil na novem albumu.
Kakšna je vaša vloga v studiu od zasnove albuma naprej? Imenujete se »glasbeni direktor«.Moja vloga je nekako razpeta med vlogama skladatelja in dirigenta, saj glasbenike usmerjam in jim pomagam pri prilagajanju na osnovni elektronski okvir. Kar zadeva metodo dela, sem vsakega glasbenika in pevca najprej posnel posamič. Potem ko sem imel njihove posnetke, sem začel delati sam v studiu. Včasih sem za posamezno skladbo porabil tudi mesec in več. Skladbe sem venomer preobračal, jim poskušal vedno kaj dodati, dokler nisem bil zadovoljen z njimi. In glede tega sem precej naporen.
Znani ste po tem, da kot elektronski glasbenik vedno ustvarjate in muzicirate skupaj z glasbeniki. V kolikšni meri se živi nastop razlikuje od dela v studiu?Že od svojega prvega albuma Boulevard leta 1995 sem igral z glasbeniki na odru. Nikoli nisem pretirano samostojno didžejevsko nastopal, ker tega ne maram preveč. Lahko rečem, da sem se vsakega albuma lotil z mislijo na njegovo živo izvedbo. Za ta, zadnji album nas je na odru osem z glasbili, kot so kora, ngoni, kitara, bas, klaviature, flavta in saksofon, bobni in različna tolkala. Glasovi ameriških bluesovskih glasbenikov, na primer v pesmih Real blues in How dare you, so »semplani«. Drugi glasovi so bili posneti v studiih v Maliju in Parizu.
Koliko svobode sploh imajo glasbeniki na koncertu glede na postavljeno elektronsko matrico?Pred nastopi vadimo vsako skladbo posebej. Bolj ko vadimo in igramo skupaj, bolj napredujemo. Na odru jih vodim in spodbujam, toda vsak večer je drugačen. Odvisen je od ustvarjenega razpoloženja, od osebnega počutja glasbenikov.
Od kod tako navdušenje nad bluesovskimi moškimi glasovi, ki jih vzorčite in vkomponirate v svoje skladbe?Preprosto, John Lee Hooker je moj najljubši bluesovski ustvarjalec. Vzorec glasovne linije Lightnina Hopkinsa sem prvič uporabil že leta 1994 pri pesmi Alabama blues.
V kakšnem stanju je sedanja elektronska glasba, ki je vsepovsod postala del industrije prostega časa in plesnih zabav?Priznam, da v zadnjih letih nisem pretirano sledil elektronski glasbi. Vsaj za tisto smer, ki se je je prijelo ime francoski dotik, kamor me uvrščajo, lahko rečem, da se je začela oblikovati v začetku devetdesetih let po prodoru housa iz Chicaga in Detroita. Ta naš francoski zvok je še zmerom tu po več kot dvajsetih letih. Toda novi zvoki prihajajo od vsepovsod. Zadnje čase poslušam ogromno afrohousa iz Južne Afrike. Zaljubljen sem v njegov zvok. Ko ga zaslišiš, takoj veš, da prihaja od tam, že zaradi posebne in takoj prepoznavne zvočnosti. Septembra lani sem za Mixcloud naredil miks južnoafriškega housa in izvajalcev, ki jih cenim.
