Na okrogli mizi letošnjega 21. festivala jazza v Cerknem, posvečeni preizpraševanju stanja in možnosti godbene gmajne, ki ne bi bila ograjena ali celo ožičena, je Mitja Hlupič v zvezi z nedeljskimi koncerti nove muzike, ki jih organizirajo v mladinskem klubu v Bistrici ob Sotli, trpko pripomnil, da so zanje vrsta socialne terapije. Se pravi nekaj, kar udeležencem vsaj malo pomaga pri tem, da se jim v lokalnem okolju s tegobami in vsakdanjim tempom popolnoma ne odtrga. Ta hudo resna prispodoba o terapevtski vlogi glasb, ki niso vsakdanje in ponujajo priklop na drugačen svet, pravzaprav velja tudi za festival jazzovskih in improviziranih glasb v Cerknem, ki ga je letos zares prvič – uspešno – organizirala in izvedla ekipa mednarodne prireditve, ki je lani ostala brez dolgoletnega motorja Boštjana Cveka.
Revitalizacija kraja
V zvezi z Jazzom Cerkno in sorodnimi prireditvami, ki niso masovne, se rado poudarja njihovo vlogo pri festivalski revitalizaciji kraja; lahko se jih obravnava kot kulturno-turistične prispevke k lokalni ekonomiji ali celo kot poskuse razsvetljevanja kraja s čudaško godbo, kar za Cerkno po malem drži. Toda o tej »zdravilni« socialni funkciji festivala sredi cerkljanskih hribov se je manj odkrito govorilo, čeprav se prav vsi, prireditelji, obiskovalci in glasbeniki, sami tega povsem zavedajo, to kažejo, tako ravnajo, a tega ravno ne izrečejo.
Zares, v Cerknem, kamor med drugim hodijo po čudežne glasbene napoje in posebno festivalsko socialo tudi mestjani, celo Ljubljančani prislovično mrkih obrazov oživijo, postanejo normalni, se bolj vedrih izrazov spustijo v debato, ne da bi pri tem nergali do onemoglosti ali vihali nosove nad brezveznimi malenkostmi. Spustijo se na zemljo.
Utečeno tridnevno dogajanje, ki je ob strnjenem večernem programu na osrednjem pokritem prizorišču v središču kraja ponovno ponudilo vrsto delavnic in spremljevalnih dogodkov za staro in mlado, je ustvarilo prijeten vrvež, ki ga je enkrat za spremembo še bolj prijetnega naredilo prijazno vreme. Sam program letos ni nastavil kakšne posebne glasbene vabe v obliki mednarodno bolj znanega imena ali izraza, ki bi izraziteje segel onkraj koordinat pridno in srčno odigrane nove muzike, kar sicer ne bi bilo slabo že zaradi večje komunikativnosti festivala na čisto glasbeni ravni. To je bila pomanjkljivost. Vendar je prireditev ponovno privabila lepo število obiskovalcev s prav prijetno polno soboto. Jazz Cerkno je očitno znamka zase. Ljudje, željni najbolj normalnega druženja ob godbah, dobro vedo, zakaj tja pridejo.
Intimne finese
Letošnja izvedba je poudarila še eno razsežnost podanih glasb, ki koketirajo z jazzom na različne načine, se iz njegove bogate zgodovine napajajo ali se z njim in njegovimi konvencijami skušajo odkrito soočiti ali jih nadgraditi. Iskalska žilica glasbenikov, ki se gibljejo v tem glasbenem svetu, je prislovična. Tudi generacijske razlike v njem so vrsto let proizvajale napetosti, glasbo gnale v artikulacijo novih izrazov, načinov zvenenja, včasih tako napeto, da je bilo mogoče govoriti o prepadu med mlajšimi in starejšimi generacijami. Toda že tradicionalni nastop v glasbeni šoli, ki je v soboto popoldan prihranjen za bolj intimne, posebne predstavitve, je vsakršen morebitni antagonizem med mladim in starejšim, novim in starim postavil na glavo. Bolj »mlado godbo«, kot sta jo v odličnem pihalskem duetu predstavila francoski saksofonist Daunik Lazro in ameriški saksofonist in trobentač Joe McPhee, pravzaprav celo razvajeno uho težko sliši. Oba, že v sedmem desetletju življenja, sta postregla s finesami in sprotnim reševanjem zadreg, ki jih pred improvizatorja postavlja trenutek. Muzika se je vila na emocionalni podstati, ki so jo podčrtovale bluesovske in himnične linije, a je bila ves čas nova, sodobna, tako kot nenaden vpad in razgradnja znane teme/zapovedi »Dancing in Your Head« Ornetta Colemana.
Na podoben »soulovski« način je dan prej Lazro z nekaj mlajšima sodrugoma, basistom Benjaminom Dubocom in Didierjem Lasserrom, odigral tih, spokojno napet in zvočno drzen koncert, ki je bil v marsičem najboljša muzika festivala. Povsem z druge strani, modnejše, a nič manj kontemplativno z širokim zvenskim spektrom, so k muziciranju pristopili trije mladci iz skupine Transitory Museum of Minds z našim bobnarjem Drejem Hočevarjem na čelu. »Dunajčanka« Maja Osojnik se je z bendom, ki je navil basovske registre, razgalila v osebnih in tudi napadalnih pesmih. Jazzovsko jedro pa so z napadalnim in uglašenim vrtanjem po različnih plasteh tradicije »nove stvari« s konca petdesetih in šestdesetih strumno in razigrano predstavili trije bendi: tolkalski kvartet chicaškega pihalca Dava Rempisa, mladi norveški kvartet Cortex in mednarodni Universal Indians z McPheejem kot gostom, ki je z zavzeto glasbeno digniteto potrdil, zakaj je ta srčni glasbenik najmlajši med vsemi. Čudovit glasbeni zdravilec.
