In ne zato, ker je bralec zgolj preveč čistunski, da se s svojevrstno ekscesnostjo mladih in skrbno profiliranih Primorcev, pripovedovalca Thompsona ter zakoncev Fragole in Mastina, preprosto ne more poistovetiti. Ti denimo v troje ne eksperimentirajo zgolj s potenciali, ki jih ima žurerjem ponuditi urbana Metelkova, temveč se svobodno predajajo tudi posteljnim užitkom. »Čudovito smo se imeli, ni da ni, vse smo si privoščili, vse smo prekršili, vse smo požrli, vse smo preslišali, vse, dobesedno vse, čisti trip!« bi rekel Thompson, privzdigujoč svobodo, tovarištvo in seks. A neskončni trip in obstoj ljubečega in povsem funkcionalnega ljubezenskega trojčka tudi v slovenski literaturi menda ne moreta biti več prelomen literarni dogodek.
Največja zadrega je nemara v tem, da avtor njihova občutja potencira preveč neobčutljivo. Vzvode za intenzivnost njihovih izkušenj uzgodbi preslabo, da bi nas denimo napeljal k misli, kako neznosno težko je dandanes slovo od mladosti in koliko nečloveškega napora zahteva prestop v svet odraslosti. A kar ne uspe simpatičnemu Mastinu – njegov samomor že naveličanega bralca žalostno razveseli –, bi zaradi boleče izgube morda lahko uspelo Thompsonu in Fragoli. Ljubimčeva smrt ju, pretresena, sprva na novo zveže skupaj, a tudi v žalosti, ko je ta »1st hand emotion«, je naposled vsak sam.
Tako je ni več substance, ki bi izgubljenemu in osamljenemu Thompsonu zares omogočila pobeg iz realnosti, ne trpi namreč za megalomansko brezbrižnostjo, temveč za toplo človeško občutljivostjo. Vrečar jo poskuša uprizoriti z neolepšano, a nujno neposrednostjo, in uspeva mu na ravni jezika, v katerem se mešajo prvine knjižne in narečne slovenščine ter italijanščine, in ki se kameleonsko prilagaja dramaturgiji posameznega poglavja, ki denimo zahteva več ali manj nevsiljive profanosti. Precej manj posrečena je avtorjeva domislica, da roman žanrsko in medbesedilno »obogati«, pripoved je namreč sestavljena tako iz pesemskih kot iz dramskih vložkov, dnevniških zapisov, svojevrstnega intervjuja in poročila z literarnega performansa kot z navezavami na nekatere že kultne literarne in glasbene ikone. Vse našteto je v roman nametano brez motivacije, na katero bi tripal še kdo drug kot avtor, in k bralčevi zainteresiranosti torej ne prispeva, zagotovo pa delo dokončno ovenča z zmedo.
Vrečarjeva mešanica erosa in etosa ali pač kaosa in kavsa je nemara nameravala učinkovati razorožujoče in nas pognati v razmetavanje naših škatel s čustvi in vrednotami, tudi literarnimi. A za prestrukturiranje polic in omar bo potreben manj nase in bolj na bralca osredotočen pisateljski prijem.
