In branje zbirke potrjuje to, kar sugerira avtoričin biografski kontekst. Po eni strani, da je jezikovno-identitetno vprašanje za avtorico še naprej ključno, in po drugi, da je bivanje v dveh domačih jezikih in njunem medprostoru resnično okoliščina, ki danes (nemara od nekdaj?) spodbuja velik del najbolj izvirne sodobne literature. Šestdeset pesmi, razdeljenih v šest ciklov, sestavlja nadvse živo literarno besedilo, ki v nasprotju z velikim delom sodobne poezije, ki je pretežno vaja v sentimentu, zelo jasno, a nikoli tendenciozno zastavlja vprašanja izvora, kulture, mitov, zgodovine ter seveda jezika in identitete.
Močni so predvsem uvodni trije cikli; zadnji trije imajo pretežno erotične motive in so v primerjavi z močjo prvega dela zbirke šibkejši. Avtorica prvi cikel prostorsko postavlja v širši primorski svet (Piran, Kraški pašnik pri Colu, Trst, Benetke), drugega v daljno slovensko zgodovino oziroma mite o njej (Karantanija, njeni vladarji), tretjega pa zaokroži s temami pesništva in jezika. V številnih pesmih teh treh ciklov se znajdemo sredi avtoričine lirične pripovedi o nekem iskanju in svojevrstni identitetni avanturi. Avtorica »obračunava« (mehko, brez agresije) s pojmom in stvarnostjo meje, obmejnega, pri čemer se zdi ključen dejavnik vitalnosti teh pesmi izviren pogled, utemeljen v biografiji. Robovi in miti so tik ob mejah in na obrobju kultur vedno močnejši kot pri jedru, v varnem zakotju samoumevnega izvora.
Posamične pesmi, med katerimi najdemo nekaj zares izvrstnih (izpostaviti velja eno najlepših pesmi o prevajanju – Prevajanje), zaznamujeta izvirna skladnja in sveže čutenje vezljivosti pomenskih enot v jeziku, kar je gotovo mogoče pripisati tudi intenzivnemu delu pri prevodu. Primer: »surovo se morje zaganja v pomol, žilavo burja ti v togo tramovje«. A ključen dejavnik sugestivne moči te poezije je avtorska imaginacija, ki tako rekoč v vsaki pesmi preseneča z izjemno močnimi, ponekod markantnimi podobami: »s strme stene se odlomi skala tišine in zgrmi name, zamre«.
Dolgo prehajanje prinaša živo poezijo, ki je v slovenščini očitno našla svoje mesto – kot da bi v njej že živela in se s prevodom po »dolgem prehajanju« vrnila v svojo prvo hišo.
