Četudi je v slovenščino prevedenih kar nekaj njegovih del, ga je tudi pri nas doletela usoda prezrtega pisatelja. Zdi se, kot da z Bledomodro žensko pisavo stopa pred nas prvič, ni pa Werfel prvi, ki opisuje junakovo držo oportunističnega prilagajanja vsakovrstnim vetrovom, in pri tem zmaga. Zagotovo pa jo opisuje na inovativen način. S široko paleto čustvenih odtenkov vseh vpletenih in z nepredvidljivo, a jasno dramaturško zgradbo, ki, četudi z deročo govorico, počasi, v plasteh razgrinja zgodbo. Zgodbo, iz katere jo varno odnese zgolj tisti, ki celotno štorijo zakuha, in ki bi morala do konca spodsekati njegovo prihodnost.
Dogajanja izpred dveh desetletij kulminirajo ob petdesetem rojstnem dnevu glavnega akterja Leonidasa Tachezyja. V revščini zrasli študent se s poroko s precej mlajšo, bogato in muhasto dedinjo dokoplje do uglednega in predvsem premožnega položaja, ki ga uživa z ustrezno polikano uglajenostjo, izpod katere tu in tam brizgnejo pretekli in sedanji grehi. Vzrok za njegov vzpon niso zgolj naključja – dedovanje fraka kolega študenta, ki se svetoboljno ustreli, in za čuda izvrstno obvladovanje korakov na plesnem podiju, ne da bi se jih kadar koli učil –, ampak narava njegovih bližnjih, natančneje, obeh žensk. Najprej judinje Vere Vormser, nekdanje in edine resnične ljubezni, s katero se intimno zaplete kmalu po poroki, jo nalaže in izgine, in njegove soproge Amelie Paradini.
Slutnja slednje ob uzrtju ženske pisave na prejetem pismu, pisave, ki je galantnega moškega v trenutku postarala, je bila namreč prava. Sicer po žensko pretirana, a natančna. Brez pretiravanja opisan tisti ženski čut, ki moškim vzbuja vsaj začudenje, je enako kot vzniknil, sam po sebi tudi uplahnil. Zato s pepelom posutemu Leonidasu ni bilo treba storiti ničesar, razen umakniti misel na priznanje prešuštva, resnobno užaljeno poslušati spoved žene in ji, hm, oprostiti. »Ženske, ki ljubijo, imajo šesti čut. Kakor blodeča divjad za obrambo pred sovražniki, tako so tudi one opremljene z zanesljivim vohom. So jasnovidke moške krivde. Človek bi skoraj sumničil, da gre za nerazložljivo zaroto med ženskama – eno, ki se je utelesila v bledomodri pisavi, in drugo, ki jo je ob bežnem pogledu na to pisavo zadelo v srce. V tistih nekaj vrsticah naslova je Vera prišepnila Amelie resnico, ki jo je Amelie očitno občutila kot nenaden navdih iz niča. Njemu pa je zloslutno nesluteno strgala masko z obraza. 'Zapeljevalec služkinj v nedeljo!'«
Četudi se Werfel osredotoči na intimno zgodbo nekega oktobrskega dne leta 1936 na Dunaju, v njej ne gre prezreti naraščajočega antisemitizma in zloveščega duha prihajajoče vojne. Zvečine tretjeosebni pripovedovalec, ki se mestoma prelevi v prvoosebnega, kar daje romanu pridih duhovitosti, reflektira tudi kar nekaj avtobiografskih potez pisatelja, ki se je s tem delom zagotovo vpisal med najzanimivejše popisovalce človekove psihe.
