Richard Ashcroft, rokovski trubadur iz Wigana, vodja kultne otoške skupine The Verve in gonilna sila mednarodnega projekta United Nations Of Sound, se po šestih letih vrača v osrčje glasbenega dogajanja. Razlog je izid njegove nove samostojne plošče These People. A ne le to… Nori kralj Rihard, kakor so nekoč ljubkovalno oklicali ali okronali gospodiča Ashcrofta, sodi med tiste prvokategornike nekoč razvpitega britanskega popa, bolj znanega kot britpop, ki se vselej z enako mero in vnemo posvečajo tako glasbenemu romantizmu kot tudi družbenopolitičnem vsakdanu.
Upal bi se trditi, da sta Richard Ashcroft in Thom Yorke (Radiohead) zagotovo politično najbolj ozaveščena britanska glasbenika iz generacije 90. let, ki jima je uspelo ohraniti svojo pokončno držo in precejšnji odmerek zdravega razuma. In to kljub številnim pastem, ki so se znašle na njuni poti. Od tistih pohlepnih menedžerskoodkupnih, ki so v primeru skladbe Bittersweet Symphony skupino The Verve pahnile v popolni bankrot, prek klasičnih težav z narkotiki pa vse do promocijskih umazanih igric Tonyja Blaira, ki se je rad postavljal in kitil s perjanico britpopovskega zvoka. Zato se popolnoma strinjam z britanskimi kolegi, ki ob izidu albuma These People ugotavljajo, da če bi stavili na Richardovo vsesplošno počutje, zdravje in kondicijo v tem letu, bi lahko upali na večji zaslužek kot v primeru stave na novopečenega angleškega prvaka FC Leicester. A da ne bo pomote! Richardovi verzi »I'm feeling like a number one again« zrcalijo predvsem njegovo osebno zadovoljstvo nad pričujočim glasbenim delom. Kajti prej omenjena pokončna drža je bila v primeru Ashcrofta vedno sorazmerna glasbeni zahtevnosti.
Otožne strune, bridka lirika
V tem oziru je treba zadnji album These People razumeti tudi kot nekakšen konglomerat avtorjevega kitarskega kantavtorstva, ki ga v njegovi solistični glasbeni karieri vselej odrejata melodičnost otožnih strun in bridko rezka lirika. Za marsikaterega privrženca njegovega opusa na trenutke morda celo preveč osebna, neposredna in ekspresionistična. Poslovilno opozorilo ob tragični smrti Ashcroftovega dolgoletnega prijatelja v skladbi Black Lines nas opomni na The Drugs Don't Work. Kot da bi Richard poskušal podoživeti svojo osebno dramo in katarzo iz najbolj razvpitega obdobja svoje glasbene kariere, ki ga je tlakovala ultimativna plošča Urban Hymns (1997). Zelo prepričljivo in spoštljivo. Kot tudi takrat, ko z elektronskimi koraki recimo v pridušenem simfoničnem zvoku iz ozadja v skladbi Hold On Richard slavi prvinski duh, polet in upor mladenk in mladeničev arabske pomladi. Potem pa že v naslednji Everybody Needs Somebody To Hurt v najboljši glasbeni maniri 90. let sir Richard zaigra na tisti postpunkovski romantični manierizem rahlo uničenega posameznika, ki svojo hojo po robu uličnih streh upodobi neštetokrat. Vrhunec pa doživi v They Don't Own Me, za podpisnika teh vrstic zagotovo najboljši skladbi albuma These People, ki Ashcroftovo nenehno spogledovanje z britansko folk tradicijo pripelje na obrobja amerikane, teksaško-mehiškega rokovskega tihožitja. Če je bila kdaj prej bojazen, da bo prvemu iz The Verve preveč v glavo stopil hiphop zaradi projekta United Nations Of Sound, je ta strah zdaj povsem odveč. Richard Ashcroft se je vrnil v svoji klasično lahkotni rokovski maniri. Nič revolucionarnega ni odkril ali razkril, je pa še vedno živ.
