Skupina Radiohead je dokaj konspirativno zastavila promocijske operacije ob izidu svojega devetega studijskega albuma A Moon Shaped Pool, ki je v teh dneh še dosegljiv v digitalizirani obliki. Še? Da, še, kajti za pričakovati je, da s 17. junijem, ko bo novi album izšel tudi v tradicionalnih oblikah nosilca zvoka, Thom York in njegova druščina obvladljivih cunamijev povlečejo še kakšno hudomušno brisalno potezo, kot je to bil primer z njihovim sporočilcem »sing the song of sixpence that goes BURN THE WITCH we know where you live«.
Fantje so ga najprej odposlali svojim vnetljivo zagretimi fan klubom po celem svetu, nato pa je nekaj dni po tej virtualni operaciji čudežno zginil z vseh spletnih platform, ki častijo lik in delo skupine. Zato niti ne preseneča dejstvo, da se marsikateri konspirolog in kvazipoznavalec skupine Radiohead v teh dneh ukvarja predvsem z dekodiranjem skritih pomen in domen Dr. Tchocka, vizualno-dizajnersko-oglaševalskega alter ega Thoma Yorka, in Stanleyja Donwooda, ki vestno skrbita za vizualno plat glasbe Radiohead.
Labodji spev
Toda če odmislimo vodni vrtinec z naslovnice digitalizirane izdaje, ki sabo vleče marsikatero navezavo na begunsko krizo in evropski desničarski zasuk, že prej kritizirano prepoznani iz skladbe Burn The Witch, se novi album skupine Radiohead sliši ali bere kot labodji spev njihove dozdajšnje diskografije. Skozi vseobjemajoč scenosled njihovih diskografskih del je popolnoma razvidno in jasno, da je fantom iz Abingdona (Oxfordshire) v slabih 25 letih uspelo preoblikovati celotno globalno rockovsko pokrajino, a se pri tem kljub nenehnem eksperimentiranju in raziskovanju niso vsebinsko spremenili niti za pedenj. Če so že od svojega prvencaPablo Honey (1993) dobili nehvaležno etiketo melanholičnih alter rockerjev, ki nikakor ne zaobjema celotnega obsega in širnosti njihovega glasbenega izraza, so s svojim zadnjim albumom A Moon Shaped Pool postavili lastno glasbo na piedestal kitarske bravuroznosti. Kitarske, ker so Radiohead kljub nenehnim raziskovanjem zvoka in v zvoku predvsem in poglavitno klasičen rock bend vadbenih prostorov, zakajenih klubov, širokih stadionskih avditorijev…
Najbolj melodična plošča doslej
Album A Moon Shaped Pool je zagotovo najbolj melodično in s pričujočo se liriko najspevnejše njihovo glasbeno delo doslej. Ni treba biti globoko studiozen ob poslušanju, da lahko razbereš ali razkriješ plasti intimnih izpovedi, ki jim je frontman in prva violina Thom York tlakoval prosto pot do naših ušes. Naslovi, kot so Decks Dark, Desert Island Disk, Present Tense, prinašajo danes že klasično rockovsko orkestracijo melanholičnega nelagodja, pri katerem se Radiohead spogledujejo z zapuščino lastnokalibriranega kraut rocka.
Toda kot nikoli doslej smo priča enostavnemu akustičnemu aranžiranju in produkciji, ko se godalne in klavirske orkestracije in elektronske zanke z mešalnih konzol slišijo (Glass Eyes, The Numbers, True Love Waits) le še kot atavizmi iz daljne preteklosti skupine. To nikakor ne pomeni, da so vse te fino stkane ambivalentne simfonije odveč. Res pa je, da se zdi ali sliši, kot da bi Radiohead svojo malo nočno glasbo koncipirali tako, da ji je najboljše prisluhniti v lastni intimi poslušanja. Po tistem, ko se vihar ali cunami poleže. V eni od najbolj reprezentativnih in hkrati najskrivnostnejših skladb Tinker Tailor Soldier Sailor Rich Man Poor Man Beggar Man Thief se Radiohead potujoči ali bolje rečeno plavajoči skozi arhipelag sozvočja vračajo na začetek poti. Sintetiko odkritja novega ali starega življenja pa prepuščajo poslušalcem. Vprašanje je le, v kolikšni meri smo dojemljivi in pripravljeni za vse čeri, valove in neurja na tem potovanju.
