Latinka Perović: Včasih se zdi, da smo vsakič znova na začetku novega spopada

Šestdeseta leta v Jugoslaviji so bila obdobje odpiranja v svet, ko je kazalo, da bo država hkrati razvila tržno ekonomijo, politične demokratične odnose in obdržala oblast komunistične partije. Latinka Perović je verjela, da se Jugoslavija lahko razvije v moderno pluralistično družbo.

Josip Broz Tito je leta 1972 odstranil vse liberalce s položajev v vseh jugoslovanskih republikah in kot politično usmeritev oblasti ponovno uvedel stalinizem in militarizacijo. Latinka Perović se je vrnila k svojemu poklicu zgodovinarke in je naslednja desetletja preživela v knjižnici. Raziskovala je politično tradicijo liberalizma v Srbiji in njen neuspešni spopad z veliko močnejšo tradicijo radikalnega nacionalizma. Sedaj je znanstvena svetnica Inštituta za novejšo zgodovino Srbije. Lani je izšla njena knjiga o nezaželeni liberalni eliti v zgodovini Srbije, kjer piše o razcepu na sile, ki so hotele moderno evropsko državo, in politična gibanja, ki so zahtevala združitev srbskega naroda v eni državi. Prejšnji teden je bila gostja Historičnega seminarja Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je predavala o srbski intelektualni in politični eliti med vzhodom in zahodom.

Vsi smo bili del istega vala znotraj komunistične partije Jugoslavije. Državo smo usmerjali v Evropo, proti meščanski družbi, demokraciji in kapitalizmu. Marko Nikezić v Srbiji, Krste Crvenkovski v Makedoniji, Savka Dapčević na Hrvaškem, Stane Kavčič v Sloveniji. Bili smo del tradicije odpora proti monopolni oblasti radikalne levice v partiji, ki je imela korenine v Rusiji devetnajstega stoletja. V našem jedru so bile liberalne tendence. Liberalizma v evropskem pomenu besede v naših krajih ni bilo. Vsako tendenco k liberalnejšim odnosom, kakor jih je narekovala vladajoča dogma, pa so obsodili kot liberalizem. Bili smo razumljeni kot pozicija, ki je sovražna socializmu, kar je takrat pomenilo nasprotovanje monopolu komunistične partije. Vse liberalne tendence od Slovenije do Makedonije so sicer nastale znotraj komunistične partije kot želja po pluralizmu. Nihče od nas ni bil antikomunist. Zelo zgodaj pa smo razumeli nujnost sprememb v partiji in nujnost evropeizacije celotnega jugoslovanskega prostora, če naj se projekt skupne države razvija.

Predvsem usmeritev v moderno gospodarstvo. Prvo generacijo rdečih direktorjev iz leta 1945 smo že zamenjali z ljudmi, ki so razumeli moderno tehnologijo, ekonomske odnose in so težili k integraciji z razvitim svetom. To je bil dinamičen gospodarski dejavnik, ki je vplival na politično življenje. V šestdesetih letih nihče ni postavljal pod vprašaj komunistične partije, nihče ni naravnost govoril o političnem pluralizmu, bilo pa je veliko govora o družbenem pluralizmu, o pluralizmu v profesionalnih sferah in o svobodi razpravljanja. Na neki način smo postavili pod vprašaj osebno oblast, ki je omejevala nove procese. Tito je dobro razumel, da se pod vprašaj postavlja njegova osebna oblast nad družbo. Na naši strani pa je bila velika želja, da bi jugoslovanska federacija dobila dejansko vsebino, ne samo forme. Zahtevali smo spoštovanje in dejansko enakopravnost vseh narodov in manjšin, razprave in debate o vseh problemih. Vzdušje v Evropi je bilo zelo ugodno. V tem času se je uveljavil evrokomunizem, prišlo je do kritičnega odnosa do Stalinovega obdobja v Sovjetski zvezi in revolucije. V Jugoslaviji se je polje svobode zelo razširilo. Objavilo se je zelo veliko knjig, na veliko se je prevajalo vse mogoče avtorje. Mi smo zavzeto brali vse, silovito razpravljali in se navduševali nad vsem, kar je odstopalo od boljševističnega socializma, ki je zelo dogmatsko razumel gibanja v družbi in državi. Predstavniki tega trenda so bili v vseh jugoslovanskih republikah. V partijskem vrhu okrog Tita so to razumeli kot liberalno usmeritev, ki jo je bilo treba na vsak način zaustaviti, ker je ogrožala monopolno oblast. Leta 1972 je prišlo do restalinizacije Jugoslavije, ki je bistveno vplivala na dogajanje v osemdesetih in devetdesetih letih. Tito je v vseh republikah nastavil dogmatične politične ekipe, ki so v skrajno zapletenih družbenih okoliščinah izsiljevale preproste rešitve.

Jaz sem zgodovinarka, v to obdobje se vračam kot raziskovalka zgodovinskih okoliščin. Bila sem akter tega obdobja, vendar ga hočem razumeti s stališča svojega področja raziskovanja. Vidim, kako je v zgodovinopisju takrat naenkrat prišlo do razcveta zgodovinskih raziskovanj o prepovedanih temah. Raziskovale so se teme, ki so bile v še v petdesetih letih zunaj meja dovoljenega. Tudi teme iz prve Jugoslavije. Denimo raziskave o uboju hrvaških parlamentarcev v parlamentu Kraljevine Jugoslavije. Tega se prej nihče ni dotaknil. Hrvaško zgodovinopisje pa je začelo v šestdesetih letih zelo natančno in sistematično raziskovati. Osvetlili so vse aspekte dogodka in raziskali kontekst. V šestdesetih je prišlo do svobodnih gibanj ne samo v znanosti, ampak tudi v umetnosti in kulturi.

In mnogih drugih filmarjev. Vendar se je razcvetela tudi literatura, razvila se je filozofija. Prišlo je do komunikacije znotraj Jugoslavije, ki ni pomenila izničenja posameznih nacionalnih kultur in integracije v etničnem pomenu besede, ampak je pomenila svobodo komuniciranja in spodbujanje raznolikosti, ki je bila inspirativna za vsakega posebej.

Ne, sploh ne. Jaz sem bila druga generacija. Nikezić je bil partizan in starejši od mene. Bil je izjemno talentiran človek, ki se je zavestno odločil za borbo proti fašizmu in pot v gozdove kljub temu, da je imel druge možnosti izbire. Po vojni je velik del življenja preživel v diplomaciji v Egiptu, na Češkem in v Združenih državah Amerike. Postal je zunanji minister Jugoslavije. Zelo dobro je poznal svet. Razumevanje sveta je bistveno vplivalo na njegove poglede na družbeni razvoj in na nove možnosti v Srbiji in Jugoslaviji. To je prišlo v nasprotje s stanjem duha, v katerega jedru je bil Tito. Večinsko razpoloženje v družbi je bilo na strani Tita. Brez Titove avtoritete sprememb ne bi bilo mogoče zaustaviti. Do preobrata je najprej prišlo ob vprašanju Hrvaške in Maspoka. Šli naj bi predaleč. V Karađorđevu so čez noč zamenjali celotno hrvaško vodstvo. Ta poteza ni imela naše podpore v srbski partiji. Zamenjava je bila za nas resen opozorilni znak za nevarnost. Naslednje je bilo na vrsti srbsko vodstvo, in potem je šlo verižno naprej do Kavčiča v Sloveniji in po drugih republikah z različnimi rezultati. Pismo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije je celoten kompleks problemov zvedlo na vprašanje enotnosti partije. Vedno so imeli radi preproste rešitve. Demokratični centralizem je bil ključna beseda, ki je pomenila vrnitev k strogi hierarhiji in komandni vlogi političnega vrha. Liberalizma je bilo konec.

Vsaka politika najde ljudi, ki so ji pripravljeni služiti. Hitro so se našli ljudje, ki so bili pripravljeni izvajati radikalne direktive. Na Hrvaškem so iz partije vrgli sedemdeset tisoč članov. V Srbiji so izključili pet do dvanajst tisoč ljudi. Viri si nasprotujejo. Počistili so vsa partijska vodstva od vrha do lokalnih skupnosti. To so morali narediti, ker so se tam ustvarjale ideje o reformi. Tam je prihajalo do praktičnih sprememb. Na lokalni ravni se je v partiji razpravljalo o spremembah konkretnega delovanja v podjetjih in na državnih posestvih. To je bilo treba zatreti. Čistke so dale vedeti, da razlike niso dovoljene. Jasno, da so z velikim navdušenjem udarili po medijih in svobodno razmišljujoče novinarje in urednike zamenjali s poslušnimi političnimi funkcionarji. Bili so pedantni. Čistili so tudi kulturne institucije. Preobrat je bil zelo trd in surov. Prišlo je do vračanja k stalinizaciji, od katere se je Jugoslavija začela odmikati že leta 1951. Mnogi so šele leto 1951 doživeli kot pravo osvoboditev. No, svoboda ni dolgo trajala.

Upravičevali so ga z visoko starostjo Josipa Broza Tita in nevarnostmi za revolucijo, ki naj bi pretile z njegovim odhodom. Takrat se je formirala atmosfera, ki je pripravila obdobje dogmatskih nacionalizmov iz osemdesetih let. Partijo so ponovno na silo centralizirali, da bi lahko obdržala oblast v državi. Ustava iz leta 1974, ki naj bi decentralizirala državo, je bila zgolj formalno sprejeta in nikoli ni spremenila razmerij. Srbi so bili za en koncept države, ki je Jugoslavijo razumel kot srbsko državo, v kateri živijo tudi drugi. Ostali narodi pa so imeli popolnoma drugačne ideje. Nad vsemi idejami pa je bedela partija, v kateri so oblast prevzeli uradniki. To niso bili kreativni ljudje. Imeli so samo en cilj. Dolgoročno zagotoviti oblast komunistične partije za vsako ceno, predvsem pa za obdobje po Titovi smrti, ki je bila neizogibna. Te garniture so pokazale popolno nesposobnost za sporazumevanje in za odpiranje ključnih vprašanj razvoja države. Razprava o različnih možnih razvojnih usmeritvah je bila grobo presekana, ljudi, ki so drugače mislili, pa so preganjali. Ta avtoritarna zgradba je bila videti zelo trdna. Vendar je bila zgolj intermezzo med liberalnimi reformami in razpadom Jugoslavije v vojnah.

Da. Zamenjava je bila temeljita in skoraj popolna. Nas so zamenjali stalinisti.

Da. To so bili isti ljudje. Vam se to zdi paradoks, ne?

Ampak, ali je res? To, čemur danes rečemo restalinizacija, ni teklo pod Stalinovim imenom. V praksi so to bili stalinisti, ki pa so sebi nadenjali drugačna imena. Hitro so prišli do sklepa, da ne branijo dogme, ampak nacijo in njene interese. Interes njihove nacije je bil drugačen od interesov drugih nacij. To ni nastalo čez noč. Lahko govorim za Srbijo. Te tendence so bile v srbski partiji prisotne ves čas. O tem, kakšna naj bo Jugoslavija, je bilo več idej. Nikoli pa niso do konca razmislili o resnično sestavljeni državi. Srbski del partije je Jugoslavijo razumel kot srbsko državo, v kateri živijo tudi drugi. V primerjavi s kraljevino Jugoslavijo se stvari niso premaknile naprej. Razumeli so jo kot vojni plen iz prve svetovne vojne, in tudi po drugi svetovni vojni so jo videli kot svoj vojni plen. Sodelovali so v vojni, bili so pomembna sila v osvobodilni vojski in so bili prepričani, da to utemeljuje idejo njihove dominacije nad drugimi. Jugoslavija je bila zanje razširjena Srbija.

Vse te ideje so bile žive ves čas. Ko je prišlo do demokratizacije, so tudi te ideje zaživele s polno močjo. Takrat je bila alternativna liberalna pozicija že izgubljena. V resnici niso imeli resnega konkurenta. Edina konkurenca so postali Slovenci in drugi narodi. Veljalo pa je tudi obratno. Poskus liberalizacije in odpiranja družbe je bil leta 1972 zaustavljen, družbo pa je pustil brez alternative nacionalistični usmeritvi. Nacionalizem je postal dominanten. Manifestno se je začel z memorandumom srbske akademije znanosti in umetnosti. Tam so zahtevali redefiniranje Jugoslavije in njeno strogo centralizacijo. Hkrati pa so zahtevali družbeni sistem, ki je ustrezal resničnosti realnega socializma. Nobene liberalizacije, nikakršnega odpiranja svetu, zavrnitev tržne ekonomije in nobene politične pluralizacije. Po letu 1972 in potem naprej po Titovi smrti je bila družba osiromašena. Za bolj kompleksne rešitve ni bilo več prostora. Potem je propadla Sovjetska zveza, ki je bila pomembna opora restalinizaciji in utrditvi Jugoslavije na hegemoni srbski poziciji. Ostal je samo še goli nacionalizem.

Res je bilo že prej tako. V vseh balkanskih deželah prihaja do spopada vzhoda in zahoda. V Srbiji je to še posebej očitno. Ko je prišlo do neodvisnosti Srbije na berlinskem kongresu leta 1878, je takoj prišlo tudi do polarizacije. Liberalna tradicija se je hotela usmeriti v razvoj realne srbske države. Na eni strani je bila zahteva po radikalnih reformah družbe in sprejetju ustave, ki bi uvedla demokracijo. Ta tendenca je bila prisotna od vsega začetka samostojnosti srbske države, bila pa je šibka. Zaustavila jo je močnejša tradicija stoodstotno kmečkega naroda, ki je svojo reprezentacijo dobil v ideji dokončanja osvoboditve srbskega naroda in njegove združitve v eni državi, ki bo maščevala Kosovo. S stališča te ideje je bila vsaka notranja družbena, kulturna in politična liberalizacija razumljena kot razbitje enotnosti za udejanjanje prve ideje velike države. Znotraj te ideje je treba razumeti tudi dinastični puč in zamenjavo dinastije Obrenovićev z dinastijo Karađorđevićev leta 1903. Puč je v politiko vpeljal vojsko, ki je postala razsodnik v politiki. Četudi je bila demokracija formalno zagotovljena kot parlamentarni sistem, je šlo za dominacijo radikalne partije brez sodelovanja opozicije. Opozicijo so fizično preganjali in zatirali. Država se je od prvega trenutka pripravljala na vojne. Ko je prišlo do zahrbtnega uboja Obrenovića 29. maja 1903, je puč izvedla vojska s sodelovanjem civilistov in političnih osebnosti. Člani radikalne stranka so se javno hvalili. »Mi smo ubili kralja. Najprej moralno, potem pa še fizično.«

Metoda diskreditacije žrtve se je pokazala kot zelo učinkovita. Potem so prišle balkanske vojne, ki so pri južnoslovanskih narodih ustvarile simpatije do Srbije. Prišla je prva svetovna vojna in na Krfu so se začeli pogovori o združitvi. Dogovarjali so se, da bi se morala nova država začeti z ustavo, ki bi jo izglasovali s kvalificirano večino. Do tega ni prišlo. Ustavo so sprejeli z navadno večino. To je bil začetek nezaupanja. Zakaj bi se Hrvati sprijaznili s tem, da imajo v novi državi manj pravic, kot so jih imeli v Avstro-Ogrski? Tam so imeli svoje predstavništvo v parlamentu, svoje poslance, možnost pogajanja in sporazumevanja. Srbija je svojo dominacijo utrjevala z dejstvom, da so Slovenci in Hrvati sprejeli srbsko monarhijo kot vladajočo obliko države. Skozi kraljev položaj v ustavi, kjer je bil postavljen kot absolutni vladar, je bila urejena tudi politična dominacija. Opredeljenost srbske politične in intelektualne elite od vsega začetka za združitev naroda je Srbijo pripravljala na vojne. Liberalna tradicija je bila potisnjena ob stran. Država se je militarizirala, nacionalizem se je razvijal v osrednjo politično silo. Že hitro po letu 1878 so državo razumeli kot vojaški tabor, cerkev je v šoli utrjevala nacionalistična čustva pri najmlajših.

To je bilo zavestno. Ko so ubili Aleksandra Obrenovića, je bil predsednik Narodne radikalne stranke Nikola Pašić na dopustu v Opatiji. Urednik najpomembnejšega srbskega časopisa na Hrvaškem Srbobran ga je vprašal, ali je pričakoval to katastrofo. »Da,« je odgovoril. »Mi, Srbi in Slovani nasploh, nismo tako narejeni, da bi reagirali na dnevne krivice in sproti popravljali politične napake. Čakamo, da se vse zbere na kup, in stvari rešimo na tak način. Z ubojem.«

Kralja in kraljice so se rešili na najbolj surov način.

Urednik ga je vprašal, ali je v Srbiji sedaj bolj dominantna republikanska ali monarhična ureditev. »Absolutno monarhična,« je odgovoril. »Še z monarhijo se komaj ubranimo pred tujimi vplivi. Zunanji vplivi bi pod republiko razbili našo notranjo enotnost, ki jo nujno potrebujemo, da sklenemo proces osvoboditve in združitve srbskega naroda in maščevanje za Kosovo.«

Pisalo se je leto 1903. Vojne so se začele leta 1912, 1913 in 1914, že deset let prej pa je bilo zanje vse pripravljeno. To je v bistvu paradigma, ki se vleče do danes. Zavrnitev liberalizma, kapitalizma in meščanske družbe je vedno aktualna politična opcija v Srbiji. Primat ima osvoboditev in združitev naroda, individualne svobode pa so podrejene skupnemu cilju. Pašić je v svoji politični spovedi, ki spada med njegove najpomembnejše spise, enoznačno napisal, da mu je pomembnejša svoboda celotnega srbskega naroda kot pa meščanska svoboda vsakega posameznika posebej.

Absolutno. Nadaljuje se še danes. Sama sodim med zgodovinarje, ki to kontinuiteto odkrivajo. Velik problem je v tem, da ta tradicija še vedno z vso težo leži na nas. Iz te paradigme sploh nismo izskočili in nismo sprejeli nove resničnosti o obstoju drugih držav. Z njimi si ne želimo sporazuma, ampak imamo v sebi še vedno idejo o združitvi Srbov kot poglavitni cilj. Vojne v devetdesetih letih so sicer pripeljale do tega, da so se prostori v Bosni, na Hrvaškem in na Kosovu, kjer so v zgodovini živeli pripadniki srbskega naroda, izpraznili. V devetdesetih letih 20. stoletja je ideja vseh Srbov v eni državi razplamtela novo vojno. Ni bilo jasno, da je to nekaj neuresničljivega. Med ozemlji, kjer v drugih državah živijo Srbi, in Srbijo imate druge narode.

Ideja etničnega čiščenja je bila imanentna tej politiki. To ni moj osebni sklep, ampak dokumentirano dejstvo. Brala sem stenografske zapisnike skupščine Republike srbske pred začetkom vojne. Radovan Karadžić je razlagal svoj načrt etničnega čiščenja. Na skupščini je bil prisoten general Ratko Mladić, ki je poslušal naštevanje točk. V nekem trenutku vstane. »Počakajte. To je genocid,« je rekel.

Kot vojak je razumel stvari, preden se je politika začela izvajati. Ideja je bila zelo stara, trajala je dolgo časa, končala pa se je s hudim porazom. Mislim, da še vedno nimamo niti intelektualne niti moralne bilance tega poraza, ki bi Srbijo osvobodil, da bi se na nov način opredelila do svojih sosed, do Evrope in do sveta. Sedaj ima Srbija v zunanji politiki idejo združitve z Evropo, hkrati pa ne sprejema zunanje politike Evropske unije. Še vedno živi med Rusijo in Evropsko unijo, čeprav ima Rusija politiko, ki je v veliki meri nekompatibilna s politiko priključitve Srbije Evropi.

Formalno gledano je Vučić na meji. Prevzel je evropsko retoriko in sprejel integriranje Srbije v EU. Za to odločitvijo je trda resničnost, 85 odstotkov vse gospodarske menjave je z državami EU. V isti sapi pa zavrača Nato. Njegova interpretacija preteklosti je zame popolnoma neprepričljiva, od odnosa do Srebrenice naprej. Njegova stranka ima predsednika države Tomislava Nikolića, ki zagovarja politiko naslanjanja na Rusijo. Preden je Nikolić postal predsednik države, je javno govoril, da bi raje videl Srbijo kot rusko gubernijo kot pa kot članico EU. Ta stranka je dejansko bila po uboju Zorana Đinđića nasprotnica vsakršnih reform in premikov naprej. Mislim, da mejna črta med vzhodom in zahodom teče tudi v glavi premiera. Vstopa v Evropsko unijo in hkrati izraža pripadnost ruski civilizaciji. Rusija nam danes govori o sebi kot o zaprti civilizaciji, ki živi ločeno od drugih. V najboljšem primeru gre pri sedanji vladi za ambivalentnost, ki zelo upočasnjuje reforme. Še bolj zapleteno je. Nima nobene politične alternative, ker je alternativi vzela program, ki pa ga realizira zelo protislovno. To je problem, ki bo Srbijo drago stal in jo omejeval, ni pa jasno, v kaj se bo razvil.

To se vidi po tendencah odnosov v regiji. Ti so daleč od odnosov vsaj medsebojnega prenašanja, če že ne sodelovanja. Včasih se zdi, da smo vsakič znova na začetku novega spopada. To so težka, zelo resna protislovja, skozi katera gre sodobna srbska družba, ki se še vedno ne zaveda, da se je dominantna politična paradigma zadnjih dveh stoletij iztekla v velike poraze, ki zahtevajo iskanje novih usmeritev.

Veliko je posameznikov, ki razmišljajo bolj racionalno. Novi načini komunikacije so prinesli višjo stopnjo obveščenosti. Težko je, kakor rečemo v Srbiji, prodati rog za svečo. Težko je reči, da je Evropa sovražno nastrojena do Srbije in da je naš večni prijatelj samo Rusija. Obstajajo oaze. Zelo težko pa je proti dominantni usmeritvi ustvariti mrežo alternativnih idej. Obstaja nezadovoljstvo z današnjim stanjem. To se najbolje vidi s trendom odhajanja mladih v tujino. Začel se je z antibirokratsko revolucijo v osemdesetih letih in množicami mladih, ki so glasovali z nogami. Izobraženi ljudje so odšli in še odhajajo. Odhajajo zato, ker v svoji državi ne vidijo perspektive. Srbi so med štirimi državami na svetu z najstarejšim prebivalstvom, še vedno je visok odstotek nepismenih. Ostajajo stari in tisti, ki ne morejo oditi. Težko razumejo, da ima država izhod samo v povezovanju s svetom in notranjih spremembah. Vendar hkrati krhka liberalna vertikala nikoli ni bila popolnoma uničena. Prekinili so jo, presekali, nazadnje najbolj dramatično z ubojem Zorana Đinđića, niso je pa uničili. Vendar liberalna alternativa tudi nikoli ni dorasla kot protiutež dominantni nacionalistični paradigmi. Vedno je dominirala ena stran.

Njega ljudje razvrščajo na različne načine. Gre za vprašanje evolucije, ki srbski politični tradiciji ni popolnoma tuja. Ivan Stambolić je naredil evolucijo iz komunista v komunistični partiji do spoznanja, da je Jugoslavija država različnih narodov z različnimi tradicijami, in je prišel do zavzemanja za nujne reforme. Prišel je do pripravljenosti na osebno angažiranje za reforme, kar je privedlo do tega, da so ga ubili, ker je bilo treba narediti prostor za Slobodana Miloševića. Tudi Đinđić je naredil evolucijo. Študiral je v Nemčiji v času, ko se je Nemčija soočala s premislekom o svoji vlogi v drugi svetovni vojni. Tudi sam je bil nacionalist. Sodeloval je s krogom nacionalistov na svojem inštitutu in okrog Dobrice Čosića. Če v tistem času tega ne bi počel, v političnem življenju ne bi preživel. Že takrat pa je govoril, da sta gibanje Srbov na Hrvaškem in v Bosni in ideja vseh Srbov v eni državi napaka, ki je ne bo mogoče popraviti. Zavedal se je, da to ne more biti nova orientacija Srbije, ampak da pot naprej vodi skozi integracije. Vedel je, da je Srbija samo sebe opustošila z vojnami. Hkrati se je zavedal, da je nastopil trenutek, ko se lahko vključi v svet in dogovarja z Evropo. V tem trenutku so ga presekali. Sama ne vidim vzporednic z današnjim premierjem. Dopuščam pa možnost njegove evolucije in dozorevanja. Vprašanje je, kako se bodo programske usmeritve razvijale znotraj vladajoče stranke. Ni jasno, ali se bo usmerila na Rusijo, kot to zagovarja predsednik Nikolić, ali pa se bo ob vseh težavah nadaljevala evolucija k Evropi. To zahteva neizbežno priznanje nove resničnosti na Kosovu.

Takoj po vojnah se je zdelo lažje. Tam je Srbija doživela velik zgodovinski poraz. Jasno je bilo, da ne morete vladati večinskemu albanskemu prebivalstvu na Kosovu. Lahko samo zagotovite normalen status srbskemu prebivalstvu, ki tam živi, ne pa da ga uporabljate kot inštrument svoje politike. Sedaj je ponovno težje. Tradicionalna mentalna zveza s Kosovom, ki je del nacionalnega mita, je poistovetena z dejanskim stanjem na Kosovu, kjer se Srbija še vedno na vse pretege trudi preprečiti integracijo Kosova kot samostojne države v evropske tokove. Tudi za politika, ki bi se zavedal, da je obrat neizbežen, je to težko narediti.