Polpretekla zgodovina je neznosna: rane so še vedno odprte (brez ran ni polpretekle zgodovine), čustva so še živa, arhivi so še nedostopni, zgodovinar brez arhivov pa je kot zgodovina brez koledarja. Istočasno je tudi privlačna: živi viri so zares še živi, zanje skrbi pokojninski zavod, prosto hodijo po mestu (če se niso pregrešili zoper pozitivno zakonodajo), pišejo biografije, dajejo intervjuje in skrbijo za prepir.
Dogodki pred 25 leti, zaradi katerih je Slovenija postala država, so danes polpretekla zgodovina. Leta 1990 in 1991, ko se je začel ta novi ciklus polpretekle zgodovine, so se zgostili spomladi, v maju pa sploh, zato je letošnji, 25. maj po vrsti poln bolj ali manj relevantnih zgodovinskih obletnic, med katerimi te tekmujejo druga z drugo in druga proti drugi, odvisno od organizatorja vsake posamične slovesnosti, priložnostnih izjav in govoranc. S tem v zvezi sta za obdobja polpretekle zgodovine značilni dve lastnosti: prvič, šele organizacijska vnema za prirejanje takih festivalov preteklost določi za polpreteklo zgodovino, in drugič, dokler polpretekla zgodovina traja, je predrzno, tvegano – ker je to politično neprimerno, družbeno pohujšljivo – take prireditve označevati za festivale samoljubja. Da so res to, pojasnjuje odgovor na vprašanje o nečem, kar je nedvomno že zgodovina: ali še veste, kakšen stvaren zgodovinski pomen je imel 4. julij 1941, po čem se je razlikoval od 17. marca 1990 in kako se je ta praznik imenoval?
Seveda ne sodi vse v ta koš. Spomin na 15. marec 1991, ko je Slovenija začela organizirano usposabljati prve lastne vojake nabornike, zagotovo ne. Pretvoril se je v dan Slovenske vojske, ki je poseben po tem, da mineva brez nastopaštva živih virov – »začetek šolskega leta« je sam po sebi nezanimiv za vedno novo proizvodnjo zgodovine, institucija, kot je vojska, pa je po definiciji toga in dolgočasna, zato so take tudi njene slovesnosti.
Oborožene sile so najbolj očiten znak nekogaršnje državnosti, kljub temu pa je minulo nedeljo, ko je Slovenska vojska praznovala svoj rojstni dan, na njeni proslavi marsikdo manjkal. Recimo predsednik vlade, predsednik parlamenta, del poslancev levice, direktor policije, notranja ministrica…, čeprav se morajo proslav oboroženih sil državni funkcionarji in politiki udeleževati vsaj po službeni dolžnosti. Za plačo. Dr. Igor Kotnik v tokratnem Objektivu obširno piše o razliki med državniki in politiki ter s tem povezanim stanjem v Slovenski vojski, zato tam že povedanemu ni kaj dodati.
A Slovenska vojska ni le očitna posledica tega, da je Slovenija nekoč postala samostojna država, s slovensko osamosvojitvijo je tudi neposredno povezana. Brez vojske (takrat teritorialne obrambe) in policije slovenske državnosti sploh ne bi bilo. Zato je presenetljivo, ko spor o državnih odlikovanjih za osamosvojitvene zasluge temu ali onemu VIP-ovcu vzame več energije in vneme, kot bi ju od njega zahtevala udeležba na vojaški proslavi. Kako je mogoče biti anemičen do problemov vojske danes in zagret, ko gre za delitev zaslug za njeno »slavno« preteklost? In je komediantsko, ko nekdo po 26 letih zaradi razorožitve teritorialne obrambe tedanjega predsednika republike ovadi veleizdaje in sabotaže, zgolj zato, ker če vi preganjate našega, bomo mi vašega. Draži Mihailoviću, na primer, so sodili takoj. Pétainu pa tudi.
Je to država? Med polpreteklima zgodovinama dveh držav, ki sem ju srečal, obstaja pomembna razlika – Jugoslavija te ni silila v spraševanje, ali je država. V to, kakšna je, da, v to, ali je, pa ne.
Zavrtimo čas nazaj. Prejšnja država je, skupaj z njenim sistemom, začela propadati, ko je postala predmet posmeha in poroga. Ko so se mladinski in študentski mediji od Ljubljane do Beograda začeli posmehovati njenim praznikom, njeni ikonografiji, preštevilnim in vedno novim partizanskim praporom ter junakom vojne, revolucije, dela, česarkoli že, njenim praznim ritualom, ideologiji, ki ni imela nikakršne zveze ne z izkustvom osebne svobode in ne z enakopravnostjo državljanov ter njihovim gmotnim položajem, na koncu pa tudi vojski, je nastopila potreba, ki je druge medije in intelektualce, spet od Ljubljane do Beograda, motivirala, da so začeli pisati nacionalne programe. Končalo se je na znani nam način.
O katerem, resnici na ljubo, tudi današnji 25-letniki ne vedo veliko. Če sploh kaj. A to ne pomeni, da sta nevednost, še pogosteje pa nezainteresiranost teh ljudi in velike večine vseh ostalih njihovih sodržavljanov za to, kdo in kako je praznil skladišča teritorialne obrambe ali jugoslovanski arzenal orožja v Borovnici, razlog za več in bolj poglobljene domovinske vzgoje v šolah, za več proslav in še več državnih odlikovanj. Pomeni le opozorilo, tovariši, da greste po isti poti kot oni prejšnji. Smešni ste…
