A recimo nekaj o realnem okviru. Socialistična Jugoslavija je bila fascinantna država. Geografsko, turistično, kulturno, jezikovno, razvojno in politično. Seveda če odmislimo še danes prevladujoče ideološke okvire, očitke o jugonostalgiji in absolutiziranje tako imenovanega zahodnega tipa demokracije, ki v resnici ni nič drugega kot nekakšna mešanica diktature multinacionalk in nanje navezanih ameriških geostrateških interesov. Živeti v Jugoslaviji je bil zgodovinski privilegij. Vmesni svet med vzhodom in zahodom, potrošništvo zahodnega tipa s socialno zaščito, varnostjo in prihodnostjo. Le z jugoslovanskim potnim listom je bilo mogoče brez težav kadarkoli potovati v Moskvo, Prago, Budimpešto, London, Pariz, New York, Washington.
Podobno velja za modernizacijo in znanost. V dveh povojnih desetletjih je Jugoslavija s tako imenovano forsirano industrializacijo dosegla raven srednje razvite države. Znanost je imela tu – tudi v skladu z marksistično ideologijo – zelo pomembno vlogo. V veliki meri tudi zaradi vojaške ogroženosti in pomembnosti vojske. A ne zgolj zaradi tega. Jugoslavija je od leta 1949 razvijala jedrski program (v velikem delu v Sloveniji), postavila jedrsko elektrarno, vojska je razvijala različne sisteme, tja do (sicer neuresničenega) supersoničnega letala, mnoge inovacije jugoslovanske znanosti in gospodarstva (Iskre in še koga) so bile na ravni svetovnih, mnogi patenti, tehnološki in dizajnerski (se spomnite kultnega Iskrinega telefona?), ukradeni. Jugoslovanska socialistična znanost je bila mešanica informacij z vzhoda in zahoda, nadgrajena z lastnim znanjem in iznajdljivostjo.
Jugoslovanski vesoljski program? Morda ga ni bilo, morda je bil le v načrtih, a vsekakor bi bil možen.
