Kaj roji po glavi človeku, ki mu je v užitek, da se zamaskira v psa, zalaja in pomiga z repom, se je spraševala Rachel, zaročenka Toma, 32-letnega Britanca iz Tringa, ko je spremljala razvijanje nenavadne navade svojega partnerja. Tom, ki se rad oblači v dalmatinca, je eden od približno deset tisoč Britancev, ki se navdušujejo nad nenavadnim hobijem, v katerem, preoblečeni v pse, pobegnejo v pasji svet. Rachel je Toma zaradi njegove živalske navade zapustila, ker je ni razumela, niti je tedaj ni želela razumeti, še vedno pa ostaja njegova prijateljica.
Ne erotika, temveč način življenja
Tom, ki dela kot gledališki tehnik, v koži psa pa sliši na ime Spot, je eden od glavnih junakov dokumentarnega filma Skrito življenje človeških psov (Secret Life od the Human Pups), ki ga je včeraj predvajala britanska televizija Channel 4 in v njem predstavila skrito življenje ljudi z enim od najbolj nenavadnih hobijev ali navad vseh časov. Kot zatrjujejo ljubitelji pasjega življenja, pri oblačenju v lateks in maskiranju, po katerem bi človeka na prvi pogled lahko resnično zamenjali za pravega štirinožca, ne gre za spolne težnje, ampak za način življenja in eskapizem.
»Izgineš in začneš preganjati igrače za pse. Umakneš se globoko v glavo, hrepeniš po tem in si tega želiš. Preprosto čarobno je,« svojo obsedenost s pasjim življenjem, za katerega je v zadnjih desetih letih zapravil več kot šest tisoč evrov, opisuje Tom, ki ima poleg kostuma in maske tudi cevko za dihanje in rep, s katerim miga, zraven tega pa še pasjo kletko s pasjo odejico, pod katero občasno spi, in vložke, če bi kot pes moral opraviti malo potrebo. »Majhen del v meni obžaluje, da sem pes, ker sem izgubil, kar sem imel,« potoži Tom v dokumentarcu, se pa lahko tolaži s tem, da je kot dalmatinec Spot novembra lani zmagal na tekmovanju Mister Puppy Velike Britanije. Zdaj se bo v Belgiji potegoval še za naziv evropskega mistra Puppyja, vse pa bo počel pod budnim očesom svojega človeškega skrbnika Colina, ki se na lastnem twitter profilu opisuje kot nekdo, ki sta mu med drugim všeč BDSM in pasja igra.
Eskapizem, lahko pa tudi fetiš
Da je pasje življenje eskapizem, meni tudi 28-letni diplomiranec z Oxforda Kye, ki nastopa v dokumentarcu poleg Toma. Obenem poudarja, da ženske morda res niso naklonjene pasjemu življenju, se pa zato najdejo takšne, ki se rade pretvarjajo, da so mačke, ker se bolj identificirajo z njimi. Fenomen ali norijo nekateri kljub zatrjevanju ljubiteljev psov, da njihova navada nima zveze z erotiko, uvrščajo v fetiš na kožuh. Kožuharji, kot jim pravijo, se radi oblačijo v kostume različnih živali, prevzamejo pa tudi njihovo vedenje. V kostumih se včasih zapletejo tudi v spolni odnos, še bolj običajno pa je, da se zgolj na videz, hm, kako bi temu rekli, naskakujejo. Tega na zborovanju Biggest Little Fur Con v Nevadi, ki se ga je v začetku meseca udeležilo približno tri tisoč ljudi, niso počeli, je bil pa pogled na kakih 700 ljudi živali prav gotovo vsaj zanimiv. Prvo zborovanje kožuharjev v Nevadi se je sicer zgodilo leta 2013, ko se ga je udeležilo nekaj več kot 700 ljudi, že naslednje leto je udeležba presegla številko 1440, med katerimi jih je bilo več kot 450 odetih v živali, kar pomeni, da gre za več kot 100-odstotno rast. Pasje življenje očitno vendarle ni tako slabo...
