Slavko Bobovnik, denimo, je bil v četrtkovih Odmevih videti silno nejevoljen, ko sta se pred njim znašla predstavnika dveh veteranskih organizacij, na eni strani Miha Butara, ki je zastopal tisto, ki obstaja že od osamosvojitve, na drugi strani Aleš Hojs, predsednik tiste druge, ki je po načelu »če ni čisto tvoja, ustanovi svojo« nastala leta 2010. K njegovi nejevolji je bržkone prispevalo nič kaj televizično dejstvo, da se je Hojs v istem studiu pojavil že drugič v treh dneh – a kaj je hotel, njegovo pojavitev je terjala objektivna situacija:
»Po vložitvi ovadbe zoper nekdanjega predsednika države Milana Kučana so se spet, kot vedno, ko beseda nanese na tiste čase, pojavila različna mnenja in ocene, koliko orožja je teritorialna obramba takrat imela, kakšno je bilo to orožje in koliko ga je ostalo po (...) ukazu, da se ta predaja ustavi. Do različnih razlag prihaja celo ali predvsem v dveh veteranskih organizacijah, se pravi pri tistih ljudeh, ki so to orožje uporabljali v slovenski vojni. In z izključnim namenom, da pojasnimo dileme, da si torej nalijemo čistega vina, kot radi rečemo, smo po dnevu premora v studio spet povabili Aleša Hojsa.«
A nejevolja je bila očitno prevelika, da bi zaleglo prvo pojasnilo – zato je Bobovnik moral iznajti način, da ob soočenju z utelešeno repetitivnostjo debate vendarle ohrani smisel svojega početja. In tako se je domislil: debata bo, a le pod pogojem, da bo zares zadnja, le pod pogojem, da si brez okolišenja natočimo čistega vina. »Gospoda, eno samo željo imam nocoj,« jima je tako položil na srce ob začetku pogovora. »Da sta vojaka, da poskušata biti vojaka, ko gre za odgovore, sekunde in pojasnila, da bodo gledalci res dobili, kot smo obljubili, čisto sliko.«
Da se mu želja ne bo izpolnila, je lahko začutil že kmalu (»Kaj je po vaše narobe, gospod Butara, rekli smo, da se bomo pogovarjali po vojaško!«), a sprva je v igranju svoje vloge še verjel. Pa vendar, naj si je še tako želel, da bi si, kot je vztrajno ponavljal, nalili čistega vina, je njegova nejevolja le še rasla. A ker je vsak pogovor nekako treba skleniti, se je hitro pomiril – in hkrati s koncem postavil temelje za skorajšnje nadaljevanje: »Prav, nekatere podatke smo povedali, vztrajata vsak pri svojem, gledalci se bodo morali, kot vedno, odločiti, kdo in kako ima prav.«
Iskreno rečeno: tudi če bi me slučajno zanimalo, koliko tisoč kosov dolgocevnega in koliko tisoč kosov kratkocevnega orožja je imela maja leta 1990 v lasti teritorialna obramba, tudi če bi me slučajno zanimalo, koliko odstotkov svojega orožja je maja leta 1990 nadzorovala sama, koliko pa JLA, se kot gledalec iz principa ne bi želel odločiti. Tudi v tem primeru je Slavko Bobovnik namreč pozabil na tisto najbolj bistveno funkcijo, zaradi katere oddaja, ki jo vodi, sploh obstaja, na funkcijo, ki bi jo oddaja informativnega programa nacionalne televizije morala opravljati, pa četudi ne bi počela nič drugega, na funkcijo, ki gledalce razbremeni dileme odločanja po principu vere, na funkcijo, ki ne poziva k točenju čistega vina, temveč čisto vino natoči sama.
Če bi se Slavko Bobovnik – za to namreč gre – še spomnil, da ni le voditelj, temveč obenem še vedno tudi novinar, in če bi, rečeno širše, ekipa Odmevov premogla novinarje, ki bi številke znali izbrskati sami ter za njimi – ker bi vedeli, da gre pač za fakte – tudi znali stati, bi se skupaj z gledalci lahko preusmerili na teme in probleme, ki niso tako enoznačno rešljivi.
Če nič drugega, bi na tak način ostalo dovolj energije, da bi iz rovov, v katere se je zakopala, izbezali tudi aktualno oblast. Nikakor namreč ni nepomembno vedeti, ali ta hibernira le navidezno ali tudi dejansko. Če na polno deluje in tega ne vemo, je slabo – a vsaj enako slabo je tudi, če razen tekočega računovodstva in tistih nekaj zakonov, ki jih pritovori v parlament, ne počne nič. In dejansko, če bi se posvetili tej dilemi, bi fokus na preteklost odpadel avtomatično. Aleš Hojs bi lahko mirno ostal doma; povorke, ki slavijo zlate čase osamosvojitve, bi samodejno zdrsnile v Slovensko kroniko; obletnico, ki se jo silimo praznovati, pa bi opazili zgolj zaradi zaprtih trgovin.
