Rutarju je svoj glas dala večina članov sveta. Ker drugega kandidata za direktorja ni bilo, lahko tisti, ki so ga podprli, rečejo, da druge možnosti sploh niso imeli. Sveta pri iskanju novega direktorja očitno ni ganilo nič, kar je v SFC narobe, denimo dejstvo, da Rutarjevo ravnanje v zvezi z zavodom Emotionfilm preiskuje policija. Ne gane jih, kot kaže, da direktor od Emotionfilma že dlje časa neuspešno terja dolg, ki izhaja iz pravnomočne sodbe zaradi nedokončanega projekta, in da je skušal del tega dolga producentu celo odpisati. Svetniki se očitno ne sprašujejo, zakaj lahko producent Vertigo, ki je z Emotionfilmom povezan, ponovno neovirano kandidira za sredstva SFC, četudi zakon dolžnikom in povezanim osebam to prepoveduje.
Ne motijo jih niti številne pritožbe in nezadovoljstvo prijaviteljev niti pravni spori. Ne moti jih, da institucija pod Rutarjem ostaja kadrovsko podhranjena, tako kvantitativno kot kvalitativno, ne moti jih, da od prijaviteljev še naprej pobira tarife. Ne moti jih niti, da Rutarju ne uspe zagotoviti več proračunskih sredstev, kar naj bi bila posledica dejstva, da je bil Rutar na bojni nogi s prejšnjo ministrico. Še najmanj od vsega pa jih očitno moti, da je SFC plen interesnih lobijev. Pri čemer vse kaže, da so nekateri svetniki sami posredno ali neposredno del teh omrežij.
Zastavljata se vprašanji, ki ju v kulturi in širše še naprej mirno ignoriramo: zakaj sploh imamo nadzorne organe javnih institucij, če to ne pomeni nadzora nesposobnih vodstev, in kdaj bo nastopil dan, ko bo kak svet za slabo delo institucije dejansko odgovarjal.
