Čisto na koncu mednarodnega filmskega festivala v Cannesu bo na sporedu še nekaj filmov, ki jih bo mogoče pokomentirati šele kasneje (filmi Cristiana Mungia, Seana Penna, Asgharja Farhadija in Paula Verhoevena), lahko pa si že ustvarimo sliko letos presenetljivo kakovostnega tekmovalnega programa. Začelo se je silovito, z vsaj štirimi deli, o katerih smo že poročali in ki bi jih žirija pod vodstvom avstralskega režiserja Georgea Millerja morala obravnavati. Če je Ostati pokončenAlaina Guiraudija verjetno pretirano ezoteričen za nagrade, potem jim je Jaz, Daniel BlakeKena Loacha pisan na kožo. Gre za srdito obsodbo britanskega zdravstvenega sistema, podano na lahkoten in duhovit način, ki je imanenten poznemu Loachevemu obdobju.
Več resnih kandidatov
Žirantskih odločitev, ki bi spregledale prispevka Romuna Cristija Puija (Sieranevada) in Nemke Maren Ade (Toni Erdmann), preprosto ne bo mogoče tolerirati, to sta z naskokom najkakovostnejša filma uradnega programa, kjer dobrih filmov ni manjkalo. Jeff Nichols (Loving), Jim Jarmusch (Paterson) in Pedro Almodóvar (Julieta) so še trije resni kandidati za palme, prišteti je vredno vsaj še brazilskega filmskega kritika in občasnega režiserja Kleberja Mendonco Filha, ki je z dramo Aquarius ustvaril portret odločne ženske v boju proti interesom nepremičninskega giganta. Sonio Brago mnogi vidijo kot dobitnico nagrade za žensko vlogo, čeprav bo imela močno konkurenco v Sandri Hüller iz filma Toni Erdmann.
Potem so tu avtorji, ki so (delno) razočarali, in tisti, ki nimajo ne v uradni konkurenci ne v Cannesu kaj iskati. Bruno Dumont je posnel obešenjaško, a precej infantilno kanibalsko komedijo Ma Loute, postavljeno v zgodnje 20. stoletje, ko je na filmu dejansko prevladoval infantilni slapstick, Andrea Arnold razvlečeni, skoraj triurni generacijski film ceste American Honey, ki bi mu zlahka izrezali eno uro, Brillante Mendoza pa najbolj »umazani« film festivala Ma'Rosa, urbano dramo, ki prikaže vseprisotno korupcijo v filipinskih policijskih vrstah. Najšibkejša filma tekmovalnega programa sta prispevala Olivier Assayas, ki je s Personal Shopper (lahko bi ga prevajali kot Osebna stilistka) znova potrdil, da mu žanr trilerja preprosto ne leži, ter Nicolas Winding Refn, čigar Neonska demonka (The Neon Demon) bo navdušila kvečjemu privržence prazne videospotovske estetike. Xavier Dolan, čigar Samo konec sveta (Juste la fin du monde), histerična drama o družinskih razmerjih, posneta skoraj izključno v velikih planih, pa je tako nekompetentno spisan in zrežiran film, da o njem preprosto nima smisla izgubljati besed.
Ženska z nalogo
Več prostora je vredno nameniti bratoma Dardenne. s filmom Neznanka (La fille inconnue) nadaljujeta temo »ženske na misiji«, ki sta jo pred nekaj leti zasnovala s filmom Dva dneva, ena noč. Mukotrpna, socialno pogojena preiskava v Neznanki dobi ohlapno zaznavne žanrske poteze, sicer pa film, ki je nezgrešljivo povezan z realnostjo belgijske urbane umazanije, govori o teži vesti, ki bremeni številne like, še posebno mlado zdravnico Jenny, ki je ravnokar začela samostojno prakso. Nekega večera se zaradi utrujenosti ne odzove na zvonec v ambulanti, naslednji dan pa ugotovi, da je neidentificirano temnopolto dekle, ki so jo ujele tudi njene varnostne kamere, v neposredni bližini umrlo nasilne smrti. Ker neznani pokojnici grozi usoda neoznačenega groba, se Jenny zavoljo moralnega mačka vrže v preiskavo. Ne z namenom odkrivanja morilca, temveč da bi izvedela neznankino ime in oskrbela njen grob.
Zdi se, da se je v opus bratov Dardenne prvič prikradla določena formulaičnost, ki jo največkrat pripišemo ameriškemu žanrskemu filmu; lik Jenny najprej vzpostavita kot krepostno mladenko s socialnim čutom (zavrne bolje plačano delovno mesto na inštitutu, da bi v ambulanti delala z navadnimi ljudmi), potem ji prilepita madež, nato začne skozi samaritansko misijo, med katero Jenny ne celi le fizičnih, temveč tudi duševne rane, stopati po poti očiščenja.
