Tudi filma ne kaže prezreti. V spominu imam zgodbo Osumljeni in imenitno igro domnevnega morilca (Gene Hackman). V zakonu s prekrasno ženo (Monica Bellucci) ni srečen. Vzajemno ljubosumje, za katero se drobec za drobcem nabirajo domnevni razlogi, ustvarja težko popravljiv razdor. Ko nanj ob vsem tem neusmiljeno in s počasno, a nepopustljivo vztrajnostjo pritiska policijski inšpektor in ga vmes čustveno zapusti čudovita žena, se začne lomiti. Eden za drugim se mu podirajo svetovi in prizna dejanje, ki ga ni storil. Ker so okoli njega in v njem le še razvaline, mu je zase popolnoma vseeno.
Tako znajo videti svet umetniki in dobro se je učiti tudi ali zlasti od njih.
S politiko se ukvarjam prav tako ljubiteljsko in od daleč. Kljub tej oddaljenosti se mi vse bolj zdi, da tudi o politiki, državi in njenem vodenju več zvemo iz del umetnikov kot pa iz napovedi teh politikov, ki nas vodijo, in pojasnjevanja onih, ki so nas (za)peljali.
Praznovali smo sto štirideset let Cankarjevega rojstva. Nekaj pred tem vsakoletnega Prešerna s proslavo in nagradami. Slednji nam je pustil grenak priokus cenzure in še bolj grenka pojasnila predsednika upravnega odbora, dr. Janeza Bogataja. Kdor namerava uprizarjati politična sporočila, naj tega ne počne na odru. Tam je prostor za kulturo, ne za politiko. Tako je bilo slišati vrhovnega razsodnika.
Za uvod v TV-prikaz Cankarjeve obletnice smo slišali kratko in jasno oceno Cankarjevega dela, kakor ga je povzela ddr. Irena Nabergoj – gre za ogledalo človeške družbe in za kritiko meščanske družbe in morale. Uvod je dopolnil arhivski posnetek Josipa Vidmarja, ki je poudaril, da misel o socialnih krivicah ni mogla izginiti iz Cankarjevega srca, saj je bilo od njih preveč prizadeto. Potem je besedo povzel akademik Janko Kos, eden najuglednejših literarnih zgodovinarjev. S sklicevanjem na Cankarja samega je razdelil njegova dela na tendenciozna, kjer prevladujejo politične ideje, in visoka ali vzvišena, kjer gre le za etične in estetske cilje. Med prve spadajo Hlapci z znamenitim izrekom: »Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.« Akademik je postregel z zanimivim obratom, v katerem je razložil pravo sporočilo teh besed. Gre namreč za past demokracije, na kar je prvi opozoril Dušan Pirjevec. Narod je namreč vedno v skušnjavi (in pogosto tudi pade vanjo), da izvoli napačne. To se pokaže v Hlapcih, ko zmagajo klerikalci, in to se najbrž kaže tudi danes, ko imamo vse oblike pokvarjenosti, zlasti politične. Tako akademik Kos, pri katerem sem bil malo v zadregi glede besede »tendenciozen«, s katero je označil Cankarjevo dramo, ker ima v mojem ušesu najprej negativen prizvok.
Glede na zmago klerikalcev, ki Jermanu kot glavnemu liku Hlapcev niso blizu, pa tudi Jerman njim prav nič bolj, najbrž ni čudno, da se je kardinal Rode odločil, da šteje Cankarja za pisatelja, ki je svojo osebno neodpornost vnašal v literaturo in ves slovenski narod. Zato se pisatelj po njegovem ni dvignil do svetovne ravni.
A če se vrnemo k Prešernu. Ali je mogoče napisati bolj jasno etično sporočilo, ki velja za vse nas in še najbolj za politike, ki nas vodijo, kot so Prešernove besede – »žive naj vsi narodi…«? Se je sploh mogoče izogniti politični vsebini in moči tega sporočila? Je mogoče izgovarjati te besede brez misli na politiko, lokalno in svetovno? Lahko torej politično sporočilo izgine z odra? V takih zahtevah se pokaže omejenost velikih cenzorjev, ki ne razumejo, da so besede o takem sobivanju politični manifest par excellence, čeprav je izražen v verzih.
In če nadaljujemo s Cankarjem. Zanj velja isto. Opozorilo akademika Kosa si je treba vzeti k srcu. Narod si piše sodbo sam. Mislim sicer, da si pogosto zasluži boljšo. Nad narodovo sodbo se namreč pogosto pojavi neka instanca in jo malo prikroji, tako da je kazen hujša, kot bi bilo pošteno. Dokaz za to je na primer tristo tisoč Slovencev, obsojenih na revščino. Anekdotična trditev tistih, ki imajo moč, je zrcalna slike Cankarjevega izreka o narodu in sodbi – »oblast je že dobra, le narod je treba zamenjati«.
Vprašanje, na katero nimam jasnega odgovora, pa je naslednje. Kako je mogoče, da se tudi akademiki, ki lucidno opozarjajo na pasti demokracije, tako radi pojavljajo v druščini, ki še bolj kot druge druščine odreka temeljne človekove pravice in jih, če je priložnost, tudi tepta? Morda sta Prešeren in Cankar tudi o tem kaj napisala. Pojdimo brat.
