Pred desetletjem sem se nekaj časa ukvarjal z mediji in nagnjenostjo novinarjev k senzacionalizmu. Primerjal sem različne vrste tiska in različne TV-hiše. Povsod je bilo slabega preveč, ponekod pa je celo prevladovalo. To je bil med drugim čas osveščanja o spolnih zlorabah, zlasti nad otroki. Kar nekaj novinarskih imen takratnih uveljavljenih medijev je bilo zadolženih za obveščanje bralcev o tej kriminalni dejavnosti. To so počeli s skrbnostjo razteleševalca trupla. Ta primera ni pretirana, ker sem glede na svoj poklic »skozi dal« sodno medicino in demonstracijo omenjenih postopkov.
V črni kroniki smo prebirali filigranske podrobnosti in anatomsko brezhibna poročila o početju storilcev z žrtvami. Posledice takega branja so se med drugim kazale v (razumljivem) srdu javnosti, pozivih k linču in v (uresničenih) zahtevah po strožjem obravnavanju vseh seksualnih delinkventov, ne glede na stopnjo kršitve. Preden me kdo od nekdanjih in še aktualnih inkvizitorjev obtoži simpatij do tovrstnih storilcev, naj takoj povem, da mi niso prav nič pri srcu. Pa vendar znam ločiti med ekshibicionistom, ki si ne upa nikogar dotakniti in je njegova edina poteza odgrinjanje plašča, ki zakriva njegovo premoženje, in nekom, ki mu tudi telesno spolno nasilje ni tuje. In če nadaljujem, v nasprotju z ekshibicionistom se tisti, ki otrokom prodaja drogo, nikoli ne bo znašel v registru, kakršnega smo naredili za spolne delinkvente kakršne koli vrste. Register utemeljujemo s splošnim interesom za varnost, zlasti otrok, a le za specifične nevarnosti.
Ne domišljam si, da je senzacionalistično pisanje v takem slogu čez čas ponehalo zaradi mojih javno objavljenih kritik, večkratnih polemik in Nasilja v medijih, drobne knjižice na to temo. Morda pa je vsaj malo pomagalo, da je večina novinarjev začutila nespodobnost takega pisanja in (dosti bolj kot jaz) uspela vplivati na nekaj svojih kolegov.
Pred nekaj meseci se je obudilo zanimanje neke komercialne televizije za spolne zlorabe mladostnikov. V studio so povabili tudi dve dekleti, žrtvi zlorab. Voditelj poročil je začel s spraševanjem, kaj se jima je dogajalo in kaj natanko je storilec počel. Na srečo sta se dekleti v očitni zadregi izognili podrobnim opisom, ki jih je novinar pričakoval. A njuna TV-skrbnica, Katja Bašič, ki ju je tja pripeljala in prispevala komentar, v nobenem trenutku ni protestirala zaradi ponovnega izpostavljanja žrtev. To sem storil sam in ju pohvalil, da nista pristali na tovrstno vivisekcijo pred javnostjo. Za uvod k tej oddaji pa smo gledali reportažo iz zapora na Dobu, kjer je novinarka podobno zasliševala obsojenega storilca, kaj natančno je počel otroku.
Danes se na drugem področju ponavlja nekaj podobnega. Center za socialno delo je odvzel otroka starim staršem in ju namestil v rejniško družino. Prva, ki se je prenaglila z oceno, je bila varuhinja. V Odmevih je spregovorila o neprimernem odvzemu otrok takole na hitro, v vrtcu ali šoli, in s tem skorajda zapečatila javnomnenjsko perspektivo socialne službe. Pridružila se ji je Katja Bašič z oceno, da so zlorabili zaupanje otrok, ki so bili zagotovo goljufivo odpeljani v rejniško družino, in da gre za nedopustno ravnanje, ki je vznemirilo starše po vsej Sloveniji. Inkvizicijo je nadaljevala Rosvita Pesek, ki je sogovornikoma (ministrici Kopačevi in inšpektorju Stefanoskemu) predlagala konkretnost, da se javnost pomiri. Ko sta ji korektno pojasnila, kar sta lahko in smela, je Peskova nadaljevala s pritiski, »da jo prav ti (neizrečeni) razlogi zanimajo in da zdaj pa res prihajamo do tega, da jih bo treba povedati. Ne mediji, (???) javnost jih ima pravico izvedeti. Duh je ušel iz steklenice in razloge je treba povedati.«
Novinarke, ki je utelešenje medija, torej sploh ne zanimajo razlogi. A javnost je tista, ki mora vse poznati. Seveda tega ne more brez medijev, ki jih pa to sploh ne zanima. Redkokdaj sem videl tako sprevrženo logiko.
Tako poročanje je bilo voda na mlin opoziciji, ki je takoj napovedala interpelacijo zoper ministrico. In smo spet pri nizkotni zlorabi otrok v politične namene. Sledili so še organizirano ogorčenje javnosti, zbiranje podpisov in zahteve po drugačni odločitvi.
Ko so neizogibno glede na vsa dogajanja stekli kontrolni mehanizmi, se je – vsaj doslej – pokazalo, da je center delal skrbno, da so sodelovali s (starimi) starši do določene točke in da so skupaj iskali najboljše rešitve. Po teh opravljenih nadzorih se je prej prenagljena varuhinja umirila in podala korektno oceno brez predsodkov.
Nimam pojma, kaj je šlo narobe, in me ne sme zanimati. Vem, da so se vključili vsi, ki so se morali, in da jim je treba zaupati. Tisti, ki jim ne, imajo možnost svetovati ali pa sprožiti še kakšen postopek. Najbrž sodni. Dotlej pa naj novinarji razjahajo tega pobesnelega konja, ker mora javnost dobiti vse kaj drugega kot to, s čimer so jo hranili vse te dni. Je res v interesu javnosti, da zve, kdo ima sramne uši?
