Sedem let je trajalo od ideje do razgrnitve načrta o novem ljubljanskem zaporu. Zdaj je jasna lokacija, to so Dobrunje na jugovzhodu Ljubljane. Redka in razveseljiva novica je bila, da Dobrunjci »ne zapletajo«. Domačini podpirajo idejo, ki jo vidijo kot končno ureditev območja. V primerjavi z begunci so zaporniki videti več kot dobrodošli. Pravosodje pa se veseli iz več razlogov. Prvi je ta, da bo razbremenjen zapor na Povšetovi, ki je prenapolnjen in zaradi katerega je Slovenija po sodbah evropskega sodišča za človekove pravice že plačevala odškodnine. Prestajanje kazni ni izpolnjevalo zahtev o spoštovanju človekovega dostojanstva. Drugi razlog veselja je v denarju. Obetamo si 50 milijonov evrov evropskih sredstev. S tem denarjem brez večjih težav zgradimo zapor za 388 moških in 165 žensk – takega so naročili narisati arhitektom.
Je kakšen razlog za splošno veselje? Morda tistih, ki tudi opozarjamo na nevzdržne razmere v ljubljanskem zaporu? Ne verjamem. Pa začnimo s premišljevanji. Arhitekt praviloma ne protestira iz penoloških razlogov. Nihče mu ni nikoli povedal, da se v lepo urejenem stanovanjskem bloku in podobno urejeni okolici več kot petsto ljudi lahko dobro počuti, v zaporu pa toliko slabše, kolikor gre številka čez sto. Udobna celica še ne pomeni dobrega počutja.
Nadaljujmo z združevanjem zaporov. Zgodovina se ponavlja. Pred desetletji se je pojavila zamisel, da bi združili tri slovenske zapore v enega. Nekateri smo domnevali, precej utemeljeno, da je nekdo želel postati pomemben upravnik (kar ni osamljen refleks) oziroma petelin na treh dvoriščih ene domačije. Idejo smo zavrnili, takrat je bilo tudi v državni administraciji dovolj strokovnih in razumnih ljudi. Poleg tega, da je kopičenje zapornikov v eni ustanovi neprimerno iz mnogih razlogov, je povsem neprimerno združevati ženski in moški zapor, kar je predvideno z omenjeno novogradnjo.
Ne gre le za težave, ki praviloma nastajajo ob stiku dveh za marsikaj prikrajšanih spolov. Gre predvsem za to, da je ženski zapor organizem, ki se na poseben način razvija od leta 1975 dalje, ko je stopil na pot posebne vrste eksperimenta. V nekaj letih je postal referenčni zapor za vso Evropo, ker nam je uspelo narediti iz njega odprt zavod za 90 odstotkov obsojenih, ne glede na vrsto kaznivega dejanja in dolžino kazni. Vse, kar lahko pripišemo temu zaporu, z osebjem vred, se je v bistvenih stvareh razlikovalo od preostalih slovenskih zaporov – od povratništva, ki je sčasoma padlo na tretjino povprečnega, do počutja, kjer so se obsojenke na Igu počutile bolje kot osebje v kar petih drugih slovenskih zaporih. A vsaka reč ima svoje vzpone in padce. Tako je po dvajsetih letih tudi ženski zapor po zamenjavi vodstva padel v sivo povprečje, a se je v zadnjem desetletju spet dvignil. Če ga zlijemo v enoten kotel, kjer vladajo drugačna načela prestajanja kazni, je nemogoče, da bi obdržal enako humano in strokovno raven.
Ta opozorila so v preteklosti jemali dovolj resno, ker zdajšnji načrt združevanja ni edini. Videti pa je, da so šteti dnevi razumni penološki obravnavi obsojenih. To potrjuje tudi predvidena zmogljivost v novem zaporu. Za ženske zapornice je predvidenih 165 mest. Večini bralcev ta številka ne ustvarja zadrege. Jo pa vsem nam, ki spremljamo razvoj kriminalitete in odziva nanjo. V zadnjih petih letih se je povprečno število zaprtih žensk s 46 (leta 2010) dvignilo na 65 (leta 2015). A kje bomo vzeli oziroma v prihodnje naredili 165 obsojenk, kar je 2,5-kratno povečanje?! Je na pohodu nova inkvizicija, ki bo ugotavljala, katera se je spečala s hudičem?
Povprečna zasedenost legendarne »Povšetove« znaša 200 obsojenih. Od kod skoraj podvojena zmogljivost v novem zaporu? Pravijo, da bodo razbremenili druge zapore. Nikjer ni posebej hude stiske. Statistiko je treba prav predstaviti. Če je v Novem mestu zasedenost glede na zmogljivosti 120-odstotna, je tam vsega 42 ljudi. Vzameš in preseliš jih osem, pa so razmere normalne. V Mariboru jih vzameš 25 in v Kopru 18. Ostanejo še štirje zapori, kjer je zasedenost pod 90 odstotki.
So pa v preteklosti znali brez razloga ukiniti kakšen zapor, ki je bil znan kot zelo dober, na primer v Radovljici. Ne takrat ne danes se ni zgodilo, kar poudarja direktor Podržaj, da bi namreč »v projekt vključili vse relevantne akterje«. Prav, da omenja varuha človekovih pravic. A ta nima specifičnega znanja o penoloških procesih v zaporu. Vsekakor zna ugotavljati kršitve in bo dobrodošel, ko bo zapor postavljen. Specifična znanja o zaporu kot sistemu odnosov in procesov ima Inštitut za kriminologijo, ki se mu pri tem projektu pravosodje in uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (še vedno) na široko izogibata.
Tega ne pišem iz užaljenosti, ne nazadnje imamo obilico drugega dela. Pišem pa z žalostjo, ker se slovenska penologija vse bolj oddaljuje od svoje dragocene tradicije in postaja podobna zahodnim zaporskim – bodimo direktni – zablodam.
