»Potrebe družbe po dobrinah iz gozda so vse večje, po drugi strani pa so gozdovi vse bolj ogroženi,« opozarja mag. Andrej Breznikar z Zavoda za gozdove, kjer vsako leto pripravijo teden gozdov, ki letos poteka pod geslom »Gozdovi za jutri – ohranimo jih!«.
Aprila je veje dreves klestil snegolom, predlani je več kot polovico gozdov prizadel žledolom, lani pa so se nad drevesi hudo znesli tudi škodljivci. »Največjo dodatno škodo so poškodovanim gozdovom povzročili še smrekovi podlubniki, ki bodo tudi v letošnjem letu močno vplivali na gospodarjenje z gozdovi,« pravi Breznikar. Ravno zaradi nepredvidljive in pogosto nemile narave pa morajo za gozdove toliko bolje skrbeti njihovi lastniki.
Večina slovenskih gozdov je v lasti okoli štiristo tisoč malih lastnikov, okoli petina gozdov pa je državnih. Doslej jih je upravljal sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, s prvim julijem pa bodo prešli v roke novega državnega podjetja Slovenski državni gozdovi, d.o.o. S tem se bo, kot pravi Breznikar, nadomestilo dosedanji sistem koncesij.
V želji po boljših poslovnih rezultatih
»Z ustanovitvijo nove družbe bi radi vzpostavili pogoje za doseganje boljših poslovnih rezultatov gospodarjenja z državnimi gozdovi, prispevali k razvoju gozdno-lesnih verig in k večji porabi lesa,« razlaga Breznikar in dodaja, da naj bi novi sistem prinesel tudi večjo transparentnost trga lesnih zalog in boljšo odzivnost na trgu gozdarskih storitev v primeru vse pogostejših naravnih ujm. Največji izziv za novo družbo pa bo po Breznikarjevem mnenju odločanje v času »napada« podlubnikov in prodaje pričakovano večjih količin hlodovine iz tovrstnih sečenj.
»Pričakujem, da bo država kot največji lastnik gozdov prek nove družbe s hlodovino prednostno oskrbovala domači trg in s predelovalci sklepala dolgoročne pogodbe o dobavi hlodovine,« se nadeja prof. dr. Franc Pohleven z Biotehniške fakultete, ki pravi, da mora novo podjetje poskrbeti za ponovni vznik in zagon slovenske lesnopredelovalne industrije. Kot pravi Pohleven, je sam podprl sprejem novega zakona o gozdovih in s tem ustanovitev nove družbe, saj »slabše, kot je bilo doslej, ne more biti«.
Ker je v zvezi z ustanovitvijo, zaposlenimi in izbiro izvajalcev v novi družbi še precej nejasnosti, se nekatera lesnopredelovalna podjetja bojijo, da bodo s prvim julijem ostala brez lesa. »V lasti države je le okoli 20 odstotkov gozdov, zato težav z oskrbo lesnih podjetij ne bi smelo biti. Dokler vsak dan izvozimo na desetine tovornjakov hlodovine, ne moremo govoriti o pomanjkanju lesa,« je prepričan Pohleven. Po njegovem mnenju bi se morala lesna podjetja bolj povezati z zasebnimi lastniki gozdov in z njimi navezati gozdno-lesno verige. »Na gozdnih področjih bi morali ustanoviti centre predelave lesa, ki bi interesno povezali pridelavo, predelavo in energijsko izrabo lesa.«
Stanje v državnih gozdovih nazaduje
Skrbno in strokovno gospodarjenje z gozdovi je v veliki meri odvisno od posluha lastnika, je prepričan Breznikar, ki pravi, da je to z vidika izvedbe veliko lažje pri velikih lastnikih gozda. »Država se je v preteklih letih izkazala kot dober lastnik, o čemer pričajo ohranjeni gozdni sestoji, neizkoriščene možnosti pa je zaznati predvsem na poslovnem področju – pri trženju lesa.«
Kot pravi Pohleven, pa je glede na javno dostopne podatke stanje v državnih gozdovih v zadnjih letih nazadovalo. Po njegovem bi morala država sama gospodariti s premoženjem, skrbeti za nego gozda, nekdanje koncesionarje pa najemati le za sečnjo. »Sekačem bi plačala za podiranje in spravilo hlodov do kamionske ceste, les pa bi prodajala sama. S tem bi zaslužila za vzdrževanje gozdnih cest in nego gozdov, dobiček pa bi lahko vlagala v vzpostavljanje gozdno-lesnih verig.«
Ne izvoz, izdelki dajejo delovna mesta
Izvoz v skupni proizvodnji gozdne zaloge je po podatkih statističnega urada zadnja leta precej naraščal. Najvišjo vrednost je dosegel predlani, ko je znašal slabo polovico proizvodnje. V obdobju 2010–2020 pa bi količino doma predelane hlodovine lahko povečali za sedemdeset odstotkov.
Kot opaža Pohleven, se pri nas že nekaj časa pojavljajo majhna podjetja z unikatno proizvodnjo izdelkov z večjo dodano vrednostjo, ki jih je treba spodbujati, da bodo lahko v prihodnosti prešla na večji obseg proizvodnje. »Največ delovnih mest in največji zaslužek omogoča proizvodnja končnih izdelkov, ne pa izvoz hlodovine in energijska izraba lesa.«
