Na valu antiintelektualizma v ameriški politiki že nekaj časa jadrajo predvsem ameriški republikanci. Vsaj od prvega mandata Georgea W. Busha se je antiintelektualizem poveličevalo predvsem kot upor proti liberalnim elitam iz obalnih mest ZDA. Posledice tovrstne propagande in poskusov razdvajanja ZDA na demokratsko »intelektualno liberalno elito« in malega človeka »prave« Amerike so po začetnih uspehih v zadnjih letih tudi republikancem začele povzročati nevšečnosti. Najprej z vzponom gibanja čajank, ki si je na zadnjih nekaj volitvah izborilo velik vpliv na republikansko politiko v kongresu in senatu, še hujše pa je bilo na preteklih zborih za republikanskega predsedniškega kandidata.
Že Johnu McCainu se je kot podpredsedniška kandidatka pridružila Sarah Palin, ki je kasneje postala ena priljubljenejših glasov, povezanih z gibanjem čajank. Kljub temu je Palinova bolj kot McCainu koristila prvi predsedniški zmaga Baracka Obame. Med kampanjo si je namreč privoščila številne spodrsljaje, med katerimi velja spomniti na izjavo, da je za odnose z Rusijo usposobljena, ker kot prebivalka Aljaske državo »vidi iz svoje hiše«.
Nič boljše ni bilo niti med republikanskim poskusom, da bi preprečili drugi Obamov mandat. Takrat je širok nabor slikovitih antiintelektualnih tekmecev za republikansko kandidaturo končnega izbranca Mitta Romneyja zvlekel precej bolj desno, kot bi si želel. Ker se je zameril preveč manjšinam, je za ceno zmage med republikanci izgubil vse možnosti za uspeh na državni ravni.
Isti antiintelektualizem republikanske baze, ki je postavljal polena MaCainu in Romneyju, pa je tokrat pripomogel, da je republikanski predsedniški kandidat proti vsem pričakovanjem postal Donald Trump. Obamov govor gre zato razumeti predvsem kot poskus gašenja požara antiintelektualizma, ki pod pretvezo antielitizma letos bolj nagovarja tudi s trenutnim stanjem v ameriški politiki nezadovoljne neodločene in demokratske volilce.
