Kolektivne organizacije so tematika, ki zaradi spornih praks nekaterih med njimi vzbuja mešane občutke. Zato so v Društvu slovenskih književnih prevajalcev sklenili, da avtorje spomnijo, zakaj je v njihovem interesu, da se z delom koletivk seznanijo in vanje včlanijo. Za pisatelje, pesnike, književne prevajalce, publiciste in univerzitetne profesorje prideta v poštev predvsem Zamp (Združenje avtorjev Slovenije) in Sazor (Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja), katerih predstavnika sta na torkovem pogovoru razčistila nekaj nejasnosti.
Izziv za prihodnost: natančen repertoar
Soj žarometov javnosti najredkeje oplazi Zamp, morda tudi zato, ker je bil v zadnjih letih zelo intenzivno pod drobnogledom urada za intelektualno lastnino, zato so nejasnosti odpravili, pravi predsednik organizacije Tone Frelih. Obe organizaciji sicer pokrivata male avtorske pravice, kar pomeni, da avtorjem ne moreta pomagati denimo pri pripravi pogodb, ki jih sklepajo z založbami. V njihovem imenu Zamp zbira denar pri vseh, ki uporabljajo avtorska dela: v več kot 5000 salonih, gostinskih lokalih, trgovinah, bencinskih servisih, zdravstvenih ambulantah, radijskih in televizijskih postajah. Razmeroma pomemben plačnik je javna RTV, ki po Frelihovih besedah tudi najdosledneje poroča, kaj uporabi: katerega avtorja, kdaj, v katerem programu in koliko časa, kar so idealni podatki za izračun izplačila avtorju.
Na drugi strani je 679 članov (podobno je število upravičencev v Sazorju). Približno polovica je literatov, polovica književnih prevajalcev, kakih 80 pa je publicistov in univerzitetnih profesorjev. Frelih vse avtorje s teh področij vabi, da se včlanijo, saj bo združenje tako pokrilo večji repertoar, na osnovi katerega lahko pobira sredstva. Trenutno po statutu združenja velja, da avtorjevo bibliografijo dokazujejo podatki na Cobissu, a urad za intelektualno lastnino se ne strinja, saj so podatki v njem lahko nepopolni. Tako je novo vodstvo Zampa, ki ga bodo volili na skupščini prihodnji ponedeljek, pred izzivom, da pritegne nove člane, podaljša pogodbe z že včlanjenimi in najde formulo, kako uspešno dopolniti repertoarje vseh včlanjenih avtorjev.
S članstvom pokažejo odnos
Pisatelj Miha Mazzini je v poslovodstvu Sazorja predstavnik avtorjev; ta kolektivna organizacija pod eno streho združuje avtorje in založnike, ki si zbrana nadomestila razdelijo na pol. Pobirajo jih od vseh, ki avtorska dela fotokopirajo, predvsem vrtcev, šol, univerz. Preostala javna uprava je naslednji izziv za Sazor, saj naj bi v Nemčiji po Mazzinijevih besedah ugotovili, da v preostanku javnega sektorja celo več fotokopirajo kot v šolah.
Sazor naj bi po končno uspelih dolgoletnih pogajanjih s šolami, ki morajo do konca meseca podpisati sporazum, letos zbral okvirno 400.000 evrov nadomestil, kar pomeni približno 500 evrov na včlanjenega avtorja. V prvem letu bo delitev egalitarna in dobi vsak enako, naslednje leto pa bo na delitev vplival tudi že repertoar posameznega avtorja, razlaga Mazzini. Avtorji imajo sicer pomisleke, saj obsežen repertoar še ne pomeni, da takega avtorja tudi obsežno fotokopirajo. Mazzini napoveduje, da bodo v naslednjih letih raziskali in pri delitvi upoštevali tudi dejansko fotokopiranje, a popoln nadzor nad tem, kaj se kopira, je nemogoč in finančno potraten. »Kontrolorji po šolah bi stali toliko, da ne bi nič ostalo za delitev.«
Avtorjem, ki ne vedo, v katero organizacijo naj se včlanijo, Mazzini svetuje, da obiščejo njegovo spletno stran, na kateri je objavil seznam, ki vsak tip avtorja napoti na pravo organizacijo. Na splošno pa avtorjem predlaga, da se včlanijo v vse, kar se lahko: vsota nadomestil od obeh organizacij lahko na upravičenca znaša okoli 1000 evrov na leto. »Pri nas prevladuje mnenje, da avtorstvo in denar ne gresta skupaj, kar je neumnost. Če sami ne cenimo svojega dela, nič čudnega, da odnosa nimajo niti uporabniki.«
