Imeniten kramljač, zabavljač, prepirljivec, narcis. Zbiralec hiš in zbiralec čevljev. Čudak, ki je čudaštvo gojil, ne le trpel. Vse to je bil svojčas razvpiti mizantrop, danes kultni avstrijski pisatelj Thomas Bernhard (1931–1989), so ugotavljali udeleženci torkovega simpozija o enem ključnih povojnih književnikov nemškega govornega prostora, ki ga je organizirala založba Beletrina.
Bernhard ima v Sloveniji status porednega fanta avstrijske literature, ki je svojim rojakom nastavil zrcalo, v katerem naj se ugledajo takšni, kot so: najslabši. To pa še zdaleč ne pomeni, da ima Bernhard povsod po svetu enak renome. Avstrijski kritik Klaus Zeyringer, ki je dolga leta poučeval germanistiko v Franciji, ugotavlja, da je odnos do Bernharda v Franciji vseskozi odražal kompleksen odnos Francije do Avstrije. Po drugi svetovni vojni so spodbujali avstrijsko avtonomijo in identiteto, tudi skozi nostalgijo za monarhijo kot nasprotno sliko protestantskemu pruskemu militarizmu. Sredi 70. let pride do obrata. »Ko ni več strahu pred združeno veliko Nemčijo, se krepi negativna slika Avstrije, posebej gre Francozom v nos vzpon Jörga Heiderja. To sliko Francozi krepijo prav s kritično avstrijsko literaturo in Bernhard v Franciji žanje le slavospeve.«
V Avstriji in Nemčiji je bila istočasno recepcija Bernharda bistveno bolj diferencirana in kompleksna: tudi skozi parodije, epigonske tekste, satiro. Kritizirali so ga, ker je avstrijski družbi za vse večnosti pripisal od narave dano, brezzgodovinsko identiteto. Medtem ga v tujini po smrti skoraj povsod častijo kot monolit, razlike so le v poudarkih. V Veliki Britaniji in ZDA velja za avtorja za intelektualce, povezujejo ga z Grouchem Marxom ali Woodyjem Allenom, dojemajo ga kot smešnega. Vprašanje, ki se samo od sebe zastavlja, je, kako na slovensko recepcijo vpliva naša podoba Avstrije.
Med tragedijo in komedijo
Da Bernhard še malo ni enoznačen avtor, je pritrdil tudi Jani Virk, ki je v slovenščino prevedel Stare mojstre in Sečnjo. Bernhard je sam dejal, da so bolezen, bedno otroštvo in vojna neprecenljiv kapital za pisanje. Pogled na njegovo življenje res marsikaj pojasni: očetov samomor, razbit odnos z materjo, katoliški in nacistični internati, samotnost, bolezen, pri 19 letih je skoraj umrl, že so ga dali v poslednje olje. Stari oče je bil edini človek v njegovem življenju, ki mu je dal varnost in ga tudi uvedel v svet literature.
A občutek tragične eksistence in tesnobnega strahu pred smrtjo se pogosto obrača v humorno, tudi ko tematizira smrt, pravi Virk. Bernhard v nekaterih svojih »svetlejših« delih združuje nasprotja: komedijo in tragedijo, svetlobo in temo. Resnica je po Bernhardu polifona in se razkriva v paradoksu. Temu pritrjuje tudi njegova »zrela« biografija. »Bil je zabavljač, ki je blestel v podeželskih krčmah, ure in ure je lahko pripovedoval v verzih in smešil ljudi, parodiral je svet, parodiral je sebe.«
Veliki nostalgik in žalovalec
Virkovo razmišljanje je nadaljevala Neda Pagon, ki jo je zanimalo, kako je pri Bernhardu s satiro in cinizmom. Tudi sama je pri njem prepoznala potrebo po vmesnosti, mnogoglasju. »Ko biča pokvarjenost Avstrijcev, uporablja namesto besede ljudstvo besedo prebivalstvo. Zaslutiti je, da gre za neko nelagodje, ker samo sonarodnjake tako maltretira.« Pagonova ugotavlja, da ni bil zajedljiv in sovražen kritik svojega okolja: »Kadar naletimo pri njem na suh, protokolarni slog, na nekakšne dnevniške zapiske, se zdi, kot da gre za dopisnika s svojega osebnega bojnega polja, kjer je iz podeželske zakotnosti še lažje ponotranjil in izrekal vulgarno poštenost, rudimentarno anahrono nostalgijo in velikanski gnus do dunajske birokracije in buržoazije.«
Bernhard je bil med drugim velik zaljubljenec v monarhično zgodovino Avstrije, v eni svojih sob je imel sliko razsvetljenskega vladarja Jožefa II. Pagonova v tem sluti veliko osebno žalovanje, ki se je izražalo skozi njegove hrupne literarne izjave, ki pa so polne dvoumnosti in ovite v inteligenten humor. Ključno se ji zdi, da je posegel po prefinjeni ironiji namesto po brutalnem cinizmu.
