Podatki o življenju Williama Shakespeara ostajajo razmeroma neotipljivi, a še bolj v tančico zavita so njegova dela. Zakaj je bil in ostaja diskretni predmet poželenja slehernega gledališkega režiserja in dramatika, je poskušal v predavanju Enigma Shakespeare te dni v Cankarjevem domu pojasniti dramaturg in teoretik gledališča Tomaž Toporišič.
Odsevi kristalne krogle
»Ne le da je vsako stoletje Shakespeara odkrivalo na novo, temveč je skozi Shakespeara na zelo raznolike načine osvobajalo dramatiko,« meni dramaturg. Zmeraj znova je stoletje v njegovem delu našlo nekaj, kar je nečemu antipod, romantika je prisegala na Shakespeara, ki ga ne zanima vulgarno razumljena aristotelska poetika, naslednja obdobja pa so v njem vsako zase našla ostružek, na katerem so začela graditi lastno poetiko.
Hamleta režirajo povsod, v vsakem času, kot kmeta, klošarja, žensko, poslovneža ali klovna, povzema Toporišič angleškega režiserja Petra Brooka. Hamlet je, pravi Brook, kot kristalna krogla, ki se vrti v zraku: »Njeni odsevi so neskončni, krogla se vrti in nam vsak trenutek pošlje nov odsev.«
A Shakespeare je obenem avtor, ki zbuja nove interpretacije tudi znotraj teoretskih diskurzov, denimo psihoanalize. Sigmund Freud je med raziskovanjem Hamletove neodločnosti tako dognal, da je danski princ sposoben vsega, le maščevati se ne more človeku, ki je spravil s poti njegovega očeta, zavzel njegovo mesto pri materi in mu kaže uresničitev njegove potlačene otroške želje.
Telekracija na pohodu
»Tako praktik gledališke režije kot teoretik psihoanalize brez dvoma govorita o fatalni privlačnosti barda, za katerega ne vemo, ali je sploh živel in ali je sploh napisal dela, ki mu jih pripisuje literarna zgodovina,« spomni Toporišič na vprašljivo avtorstvo znamenitih tragedij, denimo Romea in Julije in Macbetha. Na Barthesovo tezo o smrti avtorja se naveže, ko razmišlja, ali je vprašanje Shakespearovega avtorstva sploh pomembno, a sklene, da želimo ob uživanju Shakespearovih dram vendarle ugledati tudi silhueto genialnega dramatika.
Skozi sodobno interpretacijo ene najbolj krutih iger, Shakespearovega Tita Andronika, Toporišič ugotavlja, da Anglež vsakič znova vzpostavlja dialog s sodobno družbo prevlade spektakla in opozarja na sesutje etike ter omajanost postmodernega subjekta. »Tit Andronik je napoved dobe, v kateri postane humanizem zgolj korporativni interes. Zanjo je značilna marginalizacija umetnosti in kulture, ki sta postali zgolj orodje v rokah multinacionalne ekonomske moči,« pove.
Shakespeare se tako odlično prilega času maničnega iskanja vedno novih ekstremnih podob in interaktivnih doživetij, od televizijskih reportaž o množičnih morilcih otrok do obsesivnega ponavljanja pravih zločinov, ki so jih posneli zasebni državljani ali nadzorne kamere, še dodaja ob misli, da je Shakespeare pravzaprav že poznal dobo telekracije. »Vpiše se v čas, ko smo vsi postali dnevni voajerji in udeleženci novega fenomena kultura in extremis. Da bi bila zadovoljena ne naša potreba po avtentičnosti in humanosti, ampak po iluziji o tem, da smo doživeli vso moč emocij, ki umanjkajo v naših plitkih življenjih.«
Toporišič nadrobno razčleni še Shakespearov Vihar in ob tem dokaže, da je paradoks dramatika v tem, da se vedno znova vrača med žive. »Shakespeare vedno postane naš sodobnik. Kot vrač nas zapleta v splet odra in gibljivih sličic in na nas je, da iz nanosov zgodovine, ki so prekrili njegov opus, arheološko izkopljemo živo dramsko govorico,« povzame Petra Brooka.
