Kako kot strokovnjak ocenjujete razvoj Ljubljane v zadnjih letih?

Slišal sem, da se Ljubljana ponaša z več kot 500 kvadratnimi metri zelenih površin na prebivalca, kar je res velik potencial, ki ga ne smete zapraviti. Poti na grajskem griču, sprehajalne poti in možnost posedanja ob Ljubljanici, park Tivoli... To so območja, ki imajo visoko vrednost. Struktura Ljubljane se mi zdi popolna za nadaljnje razvijanje in prilagajanje prebivalcem. Po mestu lahko hodiš, ne potrebuješ prevoznih sredstev. Mestna uprava je za zapiranjem cest za promet in ukinjanjem nekaterih parkirišč pridobila nazaj dragocene prostore za pešce in kolesarje.

Toda po drugi strani občina dovoljuje, da so na nekaterih nedokončanih gradbiščih parkirišča.

Za avtomobile je treba najti druga območja, ker takšna parkirišča niso videti dobro, hkrati pa v središče pritegnejo dodatna vozila. Bolje je, če ljudi spodbudimo k uporabi javnega prevoza, koles ali pešačenju. Občani s podporo krajinskih arhitektov in drugih skupin bi lahko recimo čez noč z gverilskimi akcijami takšna parkirišča ozelenili. Tudi le za nekaj dni, saj bi mediji o tem poročali in hkrati odprli javno debato o tej problematiki. Mesto je namenjeno ljudem, politika mora upoštevati ljudi in v njihovem imenu iskati najboljše rešitve, urejati lepo in udobno okolje. Seveda mesto ne more brez razvoja, brez novih investicij, ampak začasne rabe zemljišč so lahko bolj prijazne ljudem. Ljubljana je vsekakor na dobri poti, mora pa seveda še kaj postoriti.

Kaj še na primer?

O urejanju posameznih območij težko sodim, ker mesta ne poznam natančno. A estetska kakovost prostorov in pohištvo bi lahko bila malo naprednejša v dizajnu in tehnologiji. Uporabljali bi lahko kakšne boljše materiale. Ob Ljubljanici recimo so luči, ki jih vandali z lahkoto uničujejo. Krajinski arhitekti in arhitekti bodo zagotovo našli dobre rešitve za takšne probleme.

Ljubljana mora biti tudi pazljiva s turizmom. Hitro se lahko zgodi, da bo pritisk turizma preoblikoval prepoznavno podobo mesta, kar ni dobro. Treba je paziti na razmerje med urejanjem za turiste in za lokalno prebivalstvo. Središče mesta mora biti tudi prijazno in udobno za življenje, morajo imeti pekarne, trgovine, vse storitve, ki jih ljudje potrebujejo za življenje. Ne sme postati muzej, ki se ga samo obiskuje. Če v središču mesta nihče ne živi, potem je nekaj narobe.

Županu Zoranu Jankoviću mnogi očitajo, da olepšuje središče, medtem ko obrobju mesta ne posveča toliko pozornosti. A župan je zatrdil, da je središče mesta dnevna soba mesta in ga je treba urediti.

To je do določene mere res. Toda tudi občanom, ki živijo zunaj središča, je prav tako treba omogočiti ustrezno infrastrukturo za življenje. Zavedam se, da so proračunu vedno omejeni in da so ekonomski pritiski močni. Infrastruktura za turiste se ureja, ker se ta panoga povečuje, a vseeno ne smemo pozabiti za občane. Dobra rešitev je recimo, da se na obrobju mesta ureja infrastruktura za lokalne prebivalce, ki pa je hkrati prijazna do turistov.

V mnogih mestih, kot so Berlin, Barcelona in Pariz, so se zavestno odločili urediti posebne parke v območjih na obrobju mesta. V te parke so najprej poleg domačinov zahajali recimo turisti arhitekti, potem pa so prišli še drugi turisti in na koncu imajo vsi od tega koristi. High Line v New Yorku je tak primer, ki kaže, kako neka posebnost lahko hitro postane največja zanimivost v turističnih vodnikih.

Kaj bi lahko podobno kot High Line uporabili v Ljubljani?

V Ljubljani imate Pot spominov in tovarištva, ki ima sicer pomembno zgodovinsko vrednost, je pa tudi prostor za rekreacijo, druženje, je tudi most med mestom in krajino, ki ju ljudje radi raziskujejo.

Kakšne naj bodo javne površine v mestu?

Namenjene morajo biti vsem. Vsi ljudje morajo imeti enak dostop do njih in enako možnost uporabe. Krajinski arhitekti imajo pri svojem delu posluh za potrebe skupnosti. Oni v imenu skupnosti povedo, kaj je potrebno za udobno in prijetno življenje. Poleg tega, da pri urejanju prostora upoštevajo tudi ta sociološki vidik, v ozir vzamejo tudi biotsko raznovrstnost, naravne danosti, zgodovino, podnebne spremembe, upoštevajo trajnostne vidike gradnje in urejanja, na prostor imajo torej zelo celovit pogled, zato jih je treba čim več vključevati v načrtovanje prostora.