Da bi pojasnila, kako preprosta je, je sicer porabila 155 vrstic (nad 5000 znakov) – ko jih pazljivo preberemo, pa na koncu avtorica (nehote?) svojo gotovost o tej domnevni pravni preprostosti zadeve sama postavi pod vprašaj, ko zapiše: »Ne glede na presojo ustavnega sodišča bo njegovo (Brglezovo, op. p.) dejanje ostalo nezakonito.« Ne glede na presojo ustavnega sodišča? Seveda se ne doktorji ne doktorski kandidati niso dolžni strinjati s presojo ustavnih sodnikov, če bo drugačna od njihove – a dokaz pravne preprostosti zadeve to prav gotovo ne bo.
Sam sicer med doktorje prava ne spadam (doktorata nimam in zanj niti ne kandidiram), naj pa vendarle povem svoje mnenje o domnevni preprostosti te zadeve, kakor jo vidi Pia Ravter. Ni prva, ki se je v tem razpravljanju oprla na sicer znano načelo, da je »oblastnim organom dovoljeno le, kar je izrecno predpisano« – češ, predsedniku DZ je izrecno predpisano samo, da mora določiti rok za zbiranje podpisov, če je pobuda za referendum vložena v skladu z zakonom. Toda prav tu se vprašanje zaplete. Je pobuda za referendum res vložena v skladu z zakonom, če je bila vložena ob očitni zlorabi te pravice?
Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kako razumemo pojem zakonitosti, skladnosti z zakonom: ozko ali široko, »črkobralsko« ali smiselno, upoštevajoč le črko zakona ali tudi njegov smisel (tu: čému je namenjena pravica zahtevati referendum). In če neka referendumska pobuda pomeni povsem očitno zlorabo te pravice, potem po mnenju mnogih doktorjev prava (in tudi po mojem) ni bila vložena v skladu z zakonom – in jo predsednik DZ ne le sme, ampak celo mora zaustaviti. To je še posebno jasno poudaril dr. Matej Avbelj, dekan »Jambrekove« fakultete za državne in evropske študije: Brglez bi kršil ustavo, če ne bi ravnal tako, kot je ravnal!
In Brglez ni tako ravnal le ob sumu zlorabe (za morebitne bodoče manj jasne primere bi bilo po mojem mnenju res potrebno hitro preciziranje zakonodaje, kdo naj takrat odloči, ali gre za zlorabo ali ne), ampak ob zlorabi, ki so jo pobudniki sami priznali: ne izpodbijamo zakonov, ki prizadevajo naše pravice, ampak to uporabljamo le kot sredstvo pritiska na vlado pri reševanju našega drugačnega problema.
Zadeva ima zato še mnogo globlji pomen kot zgolj prerekanje pravnih strokovnjakov, kako je treba razumeti zakon in ustavo v takih bolj zapletenih primerih. Zgoraj na kratko opisano sporno vprašanje je zapleteno, »fino« (ne preprosto) ustavnopravno vprašanje, ki bo zelo verjetno na koncu prišlo tudi do ustavnega sodišča. Za širšo javnost pa se mi mnogo bolj pomembno od njega zdi vprašanje, ki pa je vendarle preprostejše – kaj se vsem državljanom, s pravnim znanjem ali brez njega, zdi pomembnejše: da državni organi preprečujejo zlorabe prava, kadar to le morejo (seveda brez zlorabe svojih pristojnosti) – ali da se pred to svojo odgovornostjo skrivajo z izgovarjanjem na pomanjkljiva ali premalo jasna zakonska pooblastila? Odgovor laične javnosti na to vprašanje se mi zdi dokaj predvidljiv – zavezujoč ustavnopravni odgovor tudi na to vprašanje pa bo najbrž razviden iz presoje ustavnega sodišča, če in kadar bo do nje prišlo.
Obakrat – pri laični in pri ustavnopravni presoji – pa bo šlo, to želim še posebej poudariti, za tehtanje vrednot. Kaj je višja vrednota – za ljudi in za pravo, ki ureja sožitje ljudi v družbi – prepoved zlorabe pravic ali zahteva po vnaprejšnji natančni določenosti prav vsakega koraka vsakega državnega organa? Kdor obsoja to Brglezovo ravnanje, se s tem zavzema za to, da bi bili odslej državni organi vezani samo še na golo črko zakona, ne pa več na njegov smisel, na pravna načela in na ustavo. Razmislimo o vsem tem malo temeljiteje.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
