Na avtomatiku do Barcelone

Jedca je treba zatipati

Hodok, kot je zadeva preimenovana v omenjenem gostišču in ki ga je ponujal čez dan, je bil presežno dober. Začenši z neoporečno svežo štručko in hrenovko ter nadaljujoč z dodatki. Velika predstava povratnika. »Leto in pol me ni bilo na sceni, sem bil pa najboljši pred dvema letoma. Takrat je bil moj maksimum. Če je minimalno število ljudi, se pravi, da ni gneče, morda res delam boljše, kot sem jih kadar koli, če je gneča, pa ne zmorem več takšne forme, kakršna me je krasila nekoč. V vsakem primeru moraš zatipati jedca. Kaj je žmoht. Komu kaj prija,« je povedal Petaković. Dotaknemo se dodatkov. Tega, po čem segajo ljudje. V katero smer odstopajo od svetega trojstva: gorčica, majoneza, kečap. »Pražena čebula in gorčica sta standarda. A vsakdo tudi noče gorčice. Zgodila so se devetdeseta in sir načo je še vedno prisoten. Tukaj je še majoneza, ki pa so se je nekateri začeli izogibati. Če torej dodatke razvrstim po priljubljenosti, bi bila lestvica takšna: prva je gorčica, potem je načo, nato gremo na majonezo in ajvar. Torej ajvar in ne kečap. Slednji pride nujno v poštev le, če je otrok mlajši od deset let. V tem primeru bo najverjetneje naročil samo hrenovko in kečap.«

Ajvar torej premaga kečap? To nemara niti ni presenečenje. Dejansko je na domačijskih jedilnikih prisoten dlje časa. Kečap ne nazadnje spada med izdelke, ki smo jih Jugoslovani kupovali v Avstriji. Bil je deficitarno blago. Starejši bralci se bodo morda spomnili oglasa iz leta 1991. Reklame za kečap, v kateri je nastopil temnopolti košarkar splitske ekipe POP 84, ko mu mezga popaca športne copate. Avie Lester je bilo njegovo ime. Prvi temnopolti košarkar v košarki nekdanje Jugoslavije. Igral je samo eno sezono, vendar je bil takšna atrakcija, da je takoj posnel reklamo za kečap. Seveda pa motoristi ob pripadajočem zabavno-glasbenem programu niso rajali in se družili zgolj na pogon hodoka. Za tršo oporo je skrbela majhni parni lokomotivi podobna peč, v kateri so se cmarila svinjska rebrca po ameriški recepturi. »Sto kilogramov reber spečemo v petih urah, porabimo pa tretjino metra drv,« je povedal eden od dveh upraviteljev mesnopredelovalne mrcine, ki je svoj osnovni sloves že pridobila s četrtkovimi rebercijadami v lokalu Franci na balanci. Glas o »najboljših rebrcih v življenju tem« je na naša ušesa namreč prišel že nekaj tednov pred tem.

Motorji na ogled

Če je ekipa, ki peče rebra, svoje varilske železooblikovalske talente udejanjila v že omenjeni peči, ki je narejena po vzoru podobnih peči iz južnejših držav ZDA, so drugi prisotni dali na ogled motorje. Nemalo je bilo predelav. Na čelu z motociklom, katerega vsaj tri metre dolga prikolica je imela obliko vikinškega čolna. Sicer so prevladovali vintage motorji. Stari lepotci. Kot dva črno lesketajoča se beemveja. Prvi iz leta 1938, drugi iz 1956. »Sta policijska?« vprašam Rudija Roudija, gospoda, ob katerem se pred 30 leti, če si slučajno prišel v klub, kjer je bil tudi on, nisi počutil ravno spokojno, medtem ko danes deluje kot elegantni pokroviteljski veteran. »Ne, ne, civilna verzija,« odgovori. »S prijateljem sva ju kupila. Lani so nama speljali nagrado. Letos bi jo skoraj morala pobrati,« pove človek z dolgo motoristično zgodovino. Podatek, da se je v celotni motociklistični karieri najbolj razbil na granitnih kockah na cesti proti Medvodam leta 1965, je motoristična pradavnina. Časi, ko si motor lahko imel samo, če si imel zvezo s kakšnim zdomcem. Kajti samo zdomci so lahko uvažali motorje. Kot tudi, da je najbolj spektakularno policistu pobegnil leta 1980. »Imel je bokser motor s prtljažniki s strani, jaz pa enduro, ki je bila idealna. Pri nas v Šiški sta bila v šavju dva količka. Jaz, ki sem imel ožji motor, sem lahko šel mimo njiju, on pa je pribil v oviro in odbil prtljažnika, kar ga je ustavilo.«

Honda je pomenila revolucijo

Motoristično srečanje v šišenskem pribežališču je eden redkih ljubljanskih motozborov. Ti so v nasprotju s pop festivali, od katerih je šel marsikateri v franže, v vzponu. Lani je bilo v Sloveniji približno 80 motozborovanj, vsaj toliko se jih obeta tudi letos. K čemur je treba prišteti še sosednje države, Avstrijo in Hrvaško. »Tole je vintage scena. Preostali motozbori mi niso preveč všeč. Po navadi je vse usrano, zažigajo se gume, striptizete, nalivanje s pivom, primitivizem,« je kritičen Gaber Keržišnik, nekdanji motodirkač, danes pa novinar oziroma televizijski komentator motociklističnih dirk, ki pa je v soboto pozornost zbudil predvsem s svojo hondo 500 four. »So takšne motorje vozili negativci v kungfu filmih?« ga vprašam. »Povsem mogoče. Ta honda je pomenila revolucijo. Japonci so s tem motorjem začeli osvajati svet. Prodali so ga v nenormalnih količinah. Imel je že disk zavore, medtem ko so imeli Angleži še bobnaste, imel je tudi relativno zmogljiv motor in dobro ceno. Kupil sem ga lani na ebayu. Je tak, kot je. Samo svečke in tesnila oziroma dotrajane gumijaste dele sem zamenjal, kar pa ni velik strošek. Zadnji svetovni trend je, da motor ostane tak, kot je. Da ga ne restavriraš. Tudi ta honda je taka, kot jo je načel čas od leta 1973 do danes. Smrdi po starem. Se jim pa cena zvišuje. Če si še pred petimi leti tak motor lahko dobil tudi za 300 evrov, danes stane 700. No, pelje se boljše, kot sem pričakoval. Malo prej moraš zavirati, ker se ustavlja dlje kot sodobni motorji, kar pa pač vračunaš,« je opisal ljubljenčka. Na dolgi turi z njim še ni bil, prihodnji mesec pa namerava do Barcelone oziroma v Biarritz na motofestival. Skupno 1500 kilometrov. »Če bo crnil, bo pač crknil. Tudi to je čar.«

No, tudi v letošnji sezoni bo nemara ostal nepresežen dosežek starometelkovca iz 90. let. Na avtomatiku do Barcelone, nato pa v Amsterdam.