Zoran Mušič (1909–2005) je bil edini slikar slovenskega rodu, ki se je v 20. stoletju zares prebil v tujino, predvsem v Italijo in Francijo. Rodil se je na Goriškem, a je bila njegova družina ob izbruhu 1. svetovne vojne izgnana iz domačega kraja, zato so se ustalili na Štajerskem. V tridesetih letih 20. stoletja je študiral na tedaj zelo kakovostni likovni akademiji v Zagrebu in vse več razstavljal, dokler ga niso leta 1944 internirali v koncentracijsko taborišče Dachau. Zaradi povojnih sporov z jugoslovansko oblastjo se je v Ljubljano sprva vračal razmeroma redko, vse od petdesetih let prejšnjega stoletja pa do smrti leta 2005 pa je nato živel med Benetkami in Parizom.
Najbolj znanega slovenskega slikarja in grafika 20. stoletja poznamo po krajinah, tihožitjih, dalmatinskih osličih in konjičkih, vedutah Benetk, portretih, starostnih avtoportretih in po ciklu Nismo poslednji. V delih se je pogosto navezoval na kraško pokrajino, njegovo zrelo ustvarjanje pa je ključno zaznamovala izkušnja iz Dachaua, ki jo tematizira zgoraj omenjeni cikel.
»Tako težkega slikarstva sploh ne poznam. Odzvanja, vibrira, modulira, ne da bi kdaj zvišalo ton ali bilo neuglašeno. Med radostjo in solzami, nekaj, kar te stre in je podobno nekaterim Mozartovim koncertom,« je o njegovem delu v katalogu o razstavi zapisal član Francoske akademije in izjemen poznavalec njegovega opusa Jean Clair, med drugim nekoč tudi kurator Beneškega bienala, ki bo ob odprtju razstave obiskal Slovenijo in o umetniku v četrtek ob 11. uri v Narodni galeriji tudi predaval.
Težka ločitev
Pregledna stalna razstava Mušičevih del bo na ogled v posebej preurejenih pritličnih prostorih Narodne galerije, ob vhodu s Cankarjeve ulice. Kot je že ob januarskem odprtju prenovljenih soban galerije povedala direktorica ustanove Barbara Jaki, gre za največjo donacijo umetniških del Narodni galeriji doslej. Večina razstavljenih slik, grafik in risb namreč prihaja iz umetniške zbirke slikarjevih sorodnikov Ljubana, Milade in Vande Mušič.
Mušičeva nečakinja Vanda Mušič je Narodni galeriji, ki že ima v lasti sedem Mušičevih del, podarila 56 umetnin, še 40 jih je posodila dolgoročno in 48 za krajši čas. Zamisel za donacijo je, kot pravi Mušičeva, nastala predvsem v želji, da bi v teh tako materialističnih časih med nas prinesla spodbudo. »Zame je to sicer težka ločitev, saj te slike predstavljajo del mojega življenja in intimen spomin na moje najdražje. Umetnine iz družinske zbirke torej poklanjam v imenu svoje družine Narodni galeriji in vsem Slovencem. V nadaljnjo skrbno hrambo, v spomin in kot prispevek k našemu narodnemu ponosu,« pravi mojstrova nečakinja.
»V ponos naj nam Zoran Mušič ne bi bil le zato, ker bi bil 'moderen', ker je njegova dela najti povsod po svetu, ne le pri nas, ker ga častijo številni svetovni poznavalci umetnosti ali celo zato, ker bi bil 'dobra naložba', kakor se tako pogosto sliši zadnje čase. Ponosni naj bi bili zato, ker je bilo prav našemu rojaku, Zoranu Mušiču na primer, dano, da se nas – kar lepega števila zemljanov – lahko dotakne prav v najbolj bistveni, nam vsem lastni srži našega bitja, in to v vsej lepoti, grozi in osamljenosti človeške duše,« sklene.
Presega časovne okvire
Opus Zorana Mušiča bi sicer nemara bolj sodil v Moderno galerijo. A Vanda Mušič se je temu navkljub odločila, da bo velik del zasebne zbirke podarila Narodni galeriji; ta namreč zanjo predstavlja živo dediščino, Moderna galerija pa tekočo sedanjost in prihodnost. »Obenem je obnovitev in preureditev Narodne galerije omogočila celo in edinstveno prostorsko možnost za postavitev doniranih del na stalen ogled slovenski javnosti,« je prepričana Mušičeva.
Mušič bo res »najmlajši« avtor v zbirki Narodne galerije, ki se je vzpostavila prav z velikodušnimi donacijami zavednih, predanih posameznikov, a direktorica Barbara Jaki je prepričana, da gre za enega tistih umetnikov, ki s svojimi ustvarjalnimi vizijami presegajo časovne okvire in meje. »Njegovo delo je univerzalno, zato je dobrodošel in pomemben člen zbirke Narodne galerije,« še dodaja pred odprtjem.
