Če so manjša dela še prebavljiva, kot denimo Zmajev rep in Zmajevo oko, pa sta denimo deli Ure ter ture in Z neba v nebo preprosto prenasičeni, da bi sploh lahko vstopili vanju in se predali eksploziji skupne energije. Slike, kot sta Keks in magistralno delo Bonaca, veliko razločneje prinašata obe slikarski govorici: Fickovi ptiči kot prispodobe človeških duš in njihove selitve se znajdejo ob Jakšetovih morskih pošastih v zastrupljeni pokrajini iz mušnic, v kateri se utapljajo zlomljene razpadle račke.
A hladno bivanje je lahko tudi svetlejše, kot v delu Amor omnia vincit, kjer je podvodna pokrajina človeške podzavesti zapolnjena z v gledalca strmečimi očmi zlatih ribic, ki plavajo med zapičenimi meči in stolpiči. In takrat gledalec ugotovi, da v teh slikah pravzaprav gleda sebe, svoje nezavedne projekcije in telo od znotraj, pravzaprav vse tisto, do česar nima dostopa, in to je tisto, kar nam lahko razodene Jakšetovo in Fickovo slikarstvo. Oba že dolgo vesta, da nima smisla slikati zunanje realnosti kot tudi ne neke idealne, ki si jo človek v času poznega kapitalizma ves čas vrti v mislih, temveč vsa tista brezna, jaške, medprostore, kratke stike skozi govorico simbolov, ki jih je slehernik v času socializacije ponotranjil in s katerimi zdaj operira naša podzavest. Toda vse te prispodobe so globoko doživete, prinesene iz njunih osebnih zgodb, saj šele tako lahko v polnosti prepričajo. Fickove Nove pižame so prav tako hudomušno pikre, kakor sta pretresljivi Jakšetovi deli Vrnitev na kraj zločina in nedoumljiv Ekvinokcij. Ob tem se razpre novejša zgodovina slikarstva, saj imajo Jakšetovi radikalizmi korenine v bolj izrisanem nadrealizmu Štefana Planinca, medtem ko je mlajši Ficko v čisto slikarskem smislu bližje Andreju Brumnu - Čopu, ko »zalije« obrise in se igra s snovmi in prelivanji, s čimer nezavedno, sanjsko podobo naredi mehkejšo in bolj mistično.
Razstava je tudi plod neusahljivega zavzemanja Andreja Medveda, ki je oba virtuoza pripeljal v portoroški Monfort, kjer so Obalne galerije velikopotezno odprle letošnjo sezono. Kakovost tega slikanja bo težko presežena, saj so to dela, s katerimi bomo merili kakovost slikarstva v prihodnjem desetletju. Skupno ustvarjanje je obrodilo sadove – če se sodelovanje ne bo končalo, bomo v prihodnje videli še radikalnejše in bolj prečiščene podobe naše nevidne notranjosti.
