Na youtubu si je doslej že več kot šest milijonov ljudi ogledalo videoposnetek, v katerem nemška obalna straža prejme klic na pomoč z angleške ladje. »Mayday, mayday we are sinking,« torej: »Na pomoč, potapljamo se,« kolegu na drugi strani radijske povezave zakliče Britanec, a ker Nemec sliši besedo »thinking«, namesto da bi rešil člane posadke, potapljajoče se Britance vpraša le, o čem premišljujejo. In ladja se potopi.
Evropska unija ni ladja, a se potaplja že nekaj časa, angleščina pa ni življenjskega pomena, a je vseeno dovolj pomembna, da referendum, na katerem bodo Otočani naslednji mesec odločali o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, prinaša nekaj »izgubljeno s prevodom« skrbi. Če bo Britanija izstopila iz Evropske unije, bo namreč z njo iz evropskega parlamenta odšla tudi glavnina evrokratov, ki jim je angleščina materni jezik, 25 preostalih neangleško podkovanih držav članic pa bo po jezikovne nasvete lahko hodilo le še do birokratov iz Irske in z Malte. Mali državi, ki sta s svojimi 4,6 milijona Ircev in 450.000 Maltežani v skupnosti 450 milijonov ljudi kaplja v morje jezikovne raznovrstnosti, bosta tako postali vlečna jezikovna konja za celotno birokratsko mašinerijo Evropske unije. In ni vrag, da bo le še vprašanje časa, kdaj se bo evroangleščina razpasla do te mere, da je nihče ne bo več razumel. Da bo, skratka, postala nekakšen novodobni esperanto, ki ga bodo govorili in pisali samo še evrokrati.
Za 66 strani napačno uporabljenih besed
Da imajo evrokrati resne težave z napačno uporabo besed, dokazuje vodnik po jezikovnih napakah, ki ga je spisal uradnik z evropskega računskega sodišča Jeremy Gardner. Priročnik Misused English Words and Expressions in EU Publications (Napačno uporabljene besede in izrazi v publikacijah EU) na 66 straneh našteva zmote, ki so se priplazile v govorico in pisavo evrokratske angleščine, jezika, v katerem je beseda »delay«, ki sicer pomeni zamudo, na primer postala časovni rok, »assist« pa ne pomeni več pomagati, ampak udeležiti se.
»Z leti so evropske institucije razvile besednjak, ki se razlikuje od katere koli angleščine. Vključuje besede, ki med maternimi govorci angleščine ne obstajajo ali pa so relativno neznane,« je zapisal Gardner v svojem priročniku, kjer je poleg primerov prikrojevanja slovničnih pravil, zlasti napačne uporabe množine, naštel, kako predstavniki različnih držav po svoje obračajo besede. Nekatere uporabljajo v pomenu, ki prihaja iz drugega jezika in ga v angleškem slovarju pod to isto besedo sploh ni mogoče najti, nekatere pa v pravilnem pomenu, a v napačnem kontekstu. »Običajna reakcija bi bila, ali je to pomembno, saj vsi vemo, kaj določena beseda pomeni, in morda je res lažje komunicirati s temi izrazi kot s pravilnimi, vendar evropske institucije morajo komunicirati tudi z zunanjim svetom, vsi dokumenti pa morajo biti tudi prevedeni, kar pa pri terminologiji, ki izvornim govorcem ni znana, ni lahko. Da tega, da bi osebje EU morala razumeti tudi laična javnost, niti ne omenjamo.« Tako nekako v svoji knjižici ugotavlja Gardner, ki poskuša rešiti pravo angleščino. Če bi vprašali Francoze, pa rešitev niti ni potrebna.
Francozi trmarijo že leta
Angleščina je postala prvi jezik evrokratov, čeprav se je Britanija evropski skupnosti pridružila šele leta 1973, slabih dvajset let po tistem, ko je šest evropskih držav ustanovilo Evropsko gospodarsko skupnost. In to čeprav je sedež Evropske unije v Bruslju, mestu, v katerem večina prebivalcev govori francosko in kjer, tako pravijo občasni obiskovalci Bruslja, precej radi vihajo nos nad tistimi, ki se gredo turiste po angleško. Bruseljčani bi bili presrečni, če bi ob morebitnem izstopu Britanije iz EU primat spet prevzela francoščina. Enako ali še bolj pa Francozi, saj si za to v nasprotju s flegmatičnimi Nemci, ki nemščine kljub svoji gospodarski in politični moči v Evropski uniji ne vsiljujejo, prizadevajo že več let. Leta 2007 so francoski akademiki na primer predlagali, da bi francoščina postala edini zakoniti jezik Evropske unije, kar je smešno, sploh če upoštevamo, da je angleščina prvi tuji jezik za kar 51 odstotkov Evropejcev, medtem ko jih francoščino govori le 26 odstotkov, kar je celo šest odstotkov manj od tistih, ki govorijo nemščino. A Francozi, ki nekaterim novinarjem in diplomatom iz drugih držav že več let plačujejo tečaje francoščine, se ne dajo ter rinejo in upajo dalje, tako da vsi tečaji francoščine na koncu morda vendarle ne bodo šli v nič.
