Olimpija je z nogometnega prestola spodnesla Maribor, ki je bil pred tem petkrat zapored slovenski prvak. Za obema kluboma je viharna sezona, ki so jo zaznamovale številne afere. Olimpijo so do naslova prvaka popeljali trije trenerji, prav toliko jih je zamenjal mariborski modus operandi Zlatko Zahović. Po obdobju evropske odličnosti se je Maribor izpel in znašel v razmerah, kakršnih doslej ni bil vajen.
Olimpija vzela ponujeno
»Sedemdeset odstotkov lovorike lahko pripišemo prvemu trenerju Marijanu Pušniku, njegova naslednika Marko Nikolić in Rodolfo Vanoli pa si lahko lastita preostanek zaslug,« pravi nekdanji reprezentant Marinko Galić. Olimpija je jeseni pod Pušnikom resnično briljirala z igro in rezultati, a je imel zdaj že odstavljeni športni direktor kluba Ranko Stojić drugačne interese. Olimpijo je pozimi sestavil po svojem okusu, kar je Ljubljano skorajda stalo naslova prvaka. Prvega po letu 1995. »Moramo biti realni. Olimpija je vzela ponujeno. Maribor se ni ukvarjal z zadevami na igrišču. Okoli kluba je nastalo veliko negativno ozračje. V moštvu so že predolgo isti igralci, zato Maribor potrebuje osvežitev,« je razmišljal Galić.
Bojan Prašnikar, ki je kot edini trener osvojil naslov prvaka tako na klopi Olimpije kot Maribora, poudarja, da je ljubljanska krona zaslužena. »Že danes pa mora Olimpija razmisliti, kako stabilizirati razmere v klubu. Spomladi je bilo v obeh nogometnih centrih preveč pretresov. Olimpija je z nekaterimi spremembami postala konkurenčnejša, a to bi bilo za Maribor iz prejšnjega šampionskega obdobja še vedno premalo. Ugotovimo torej lahko, da je Maribor naredil precejšen korak nazaj. Ko mu je tekla voda v grlo, je skušal s spremembami obrniti potek prvenstva, a mu na silo ni uspelo,« ocenjuje Bojan Prašnikar.
Mandarić kot osrednja figura
Ključen človek za preporod Olimpije je predsednik in vodilni financer kluba Milan Mandarić. Čeprav ima znani poslovnež, ki je obogatel v Silicijevi dolini, številne nogometne izkušnje z delovanjem v tujini, je bila letošnja sezona zanj najbolj stresna. »Osebno ga ne poznam, a po njegovih nastopih v javnosti je razvidno, da gre za pravega džentelmena. Mandarić je uglajen gospod, ki se spoštljivo vede tudi do drugih klubov. Če ne bi prevzel Olimpije, bi Ljubljana morda še naslednjih dvajset let čakala na lovoriko. Verjetno niti Leicester letos ne bi bil angleški prvak, če ga Mandarić pred leti ne bi rešil iz rdečih številk. Moramo pa tudi vedeti, da je Olimpija postala zanimiva za široko bazo domačih igralcev. Maribor ne bo mogel kupiti vsakega nogometaša kot v prejšnjih letih, saj Olimpija ponuja dobre pogodbe, plače so redne, klub pa se bori za naslov prvaka,« pravi Galić.
Da bodo naslednji koraki Milana Mandarića odločilni tudi za prihodnje razmerje sil v slovenskem nogometu, meni Prašnikar. »Če želi Olimpija napredovati, bo morala na področju delovanja narediti bistvene korake. Pri vprašanju, kdo danes sestavlja vodstvo kluba, opazimo, da je seznam imen zelo kratek. Obvladovati klub ni tako enostavno, Olimpija pa je še vedno brez svojega doma, igrišča. V nogometu moraš za uspešno zgodbo na dolgi rok spoštovati mozaik zahtev,« stanje v ljubljanskem klubu ocenjuje Prašnikar.
Zahovićev poseben način vladanja
Maribor? Ustaljen način dela, ki je klubu prinesel odmevne evropske uspehe, ne deluje več. Zlatko Zahović se je po letih gradnje šampionskega Maribora prvič znašel v zanj neprijetnem položaju. Marinko Galić takole ocenjuje Zahovićevo poslanstvo: »Zlatko ima poseben slog obnašanja in vodenja kluba. To bo težko spremenil. Zagotovo pa je ob prihodu v Maribor rešil klub, ki je bil tik pred razpadom. Z Mariborom je naredil revolucijo. Ni sporno, da ima v slovenskem nogometu največ direktorskega znanja. Olimpija bo stežka našla funkcionarja s takšnim kalibrom.«
Prašnikar opozarja, da v nogometnem mestu, kot je Maribor, ni enostavno zasedati visokega položaja v klubu. Ob koncu državnega prvenstva pa se sprašuje tudi o razmerah v drugih klubih, ki so se oddaljili od vodilnega dvojca. »Ti klubi delujejo v zahtevnih pogojih. Nekateri sploh nimajo resnih priprav, kar vpliva na znanje, sposobnosti in kakovost igralcev. Klubi nimajo niti možnosti, da bi postali ambiciozni. Na dolgi rok nas mora skrbeti vzpostavitev tovrstnih standardov,« je sklenil.
