Posebnost absolutne oblasti kitajskega predsednika Xi Jinpinga je v tem, da je osebna, saj je v praksi odpravil kolektivno vodenje države, ki ga je pred 30 leti uvedel Deng Xiaoping. Poleg tega si je povsem podredil civilno družbo in medije, dal je zapreti številne blogerje, novinarje in univerzitetne profesorje. Prav groteskna je bila njegova izjava konec aprila: »Mi na oblasti moramo biti odprti do nasvetov in kritik intelektualcev. (…) Treba je biti strpen do kritik na spletu.« Xi tu govori kot Mao Cetung, ki je leta 1956 z geslom Naj cveti sto cvetov! spodbujal intelektualce h kritiki partije, nekaj mesecev pozneje, ko se je njihova kritika »razcvetela«, pa jih je zaprl in poslal na prisilno delo.
Najbrž pa ni mogoče reči, da se na Kitajskem zdaj dogaja nova kulturna revolucija. Vsekakor se ob letošnji 50-letnici začetka kulturne revolucije oblasti izogibajo razpravam in refleksiji o tem nasilnem in kaotičnem dogajanju, prepovedale so tudi več dokumentarnih filmov o tej temi. Večino Kitajcev zanima sedanjost, v kateri je življenjski standard pri večini veliko boljši kot nekoč. Morda pa brezbrižen odnos do preteklosti v času, ko Xi povečuje svojo oblast, represijo in kult osebnosti, ne bo brez negativnih posledic.
Pravzaprav se zdi, da so v začetku maja oblasti s koncertom v Pekingu, na katerem je z revolucionarnimi pesmimi nastopil zbor 56 deklet, celo poskušale rehabilitirati kulturno revolucijo. Pele so tudi najbolj priljubljeno pesem iz časa kulturne revolucije, ki ima naslov Jadranje po morjih je odvisno od vodje in naslednje besedilo: »Riba ne more brez vode, melona ne more brez vode, revolucionarne množice pa se morajo okleniti partije. Maova misel je sonce, ki vedno sije.« Na velikem ekranu se je najprej pojavila podoba Maa, nato pa še Xija.
Vznemirjena politična elita
Več članov vladajoče komunistične elite je zahtevalo, da se organizatorje koncerta pokliče na odgovornost. Njihovi starši so pred 50 leti komaj preživeli linčanje fanatičnih študentov, po smrti Mao Cetunga leta 1976 pa so s pomočjo velikega Deng Xiaopinga, ki je bil tudi sam žrtev kulturne revolucije, prišli na oblast, kar so njihovi otroci, nečaki in vnuki izkoristili za čezmerno bogatenje. »Kulturna revolucija je bila katastrofa in korak nazaj v kitajski zgodovini,« je pred nekaj dnevi v skladu z znano resolucijo partije iz leta 1981 na spletu zapisala znana liberalna članica rdeče aristokracije Ma Xiaoli. Njenega očeta Ma Wenruia, do leta 1966 ministra za delo, so med kulturno revolucijo preganjali, ker naj bi pripadal kliki Xi Zhongxuna, ki ni nihče drug kot tedaj brutalno preganjani oče sedanjega predsednika Xi Jinpinga. Po Maovi smrti sta tudi Ma in Xi spet dobila mesto v vladajoči garnituri komunistov.
Seveda do koncerta ne bi moglo priti brez odobritve Xi Jinpinga, ki v svoji težnji po absolutni oblasti očitno poskuša groziti z Maovimi metodami, h katerim sodi na primer ovajanje sosedov, sorodnikov in prijateljev. Tudi Xi meni, da mora Kitajce z vsemi sredstvi prisiliti k pokorščini in vdanosti. Obenem pa jih poskuša pridobiti s kultom osebnosti, sklicevanjem na socialistične vrednote in nacionalistično zunanjo politiko. In če bi težave v kitajski gospodarski rasti ogrozile njegovo absolutno oblast, bi jo morda lahko poskušal ubraniti s ponovitvijo kulturne revolucije, pri čemer ga bi v imenu socialističnih vrednot podprle mlade generacije, ki ne vedo, kaj se je dogajalo pred 50 leti.
