Ameriški interes
Če sprejmemo tezo tistih geostrategov, ki so govorili, da je v interesu ZDA ne preveč močna Evropa (v prvi vrsti EU), še zlasti ne nemško-ruska naveza, potem bi lahko cinično ocenili, da je Ameriki to uspelo celo bolj, kot si je želela ali načrtovala. Ocene zadnjih mesecev, ki prihajajo v prvi vrsti iz same Unije, od njenih članic, da je s staro EU, kot smo jo poznali, konec in da kopičenje kriz, še zlasti zadnja begunsko-migrantska, resno ogroža same temelje evropske integracije, so v ZDA sprožile precejšen preplah. Ne glede na vse transatlantske čeri Evropa ostaja starejša sestra Amerike. Ne gre samo za geopolitične in varnostne povezave in interese, temveč tudi globlje civilizacijske.
Brez Evrope so ZDA izgubljene, nobena druga sila na svetu ne more prav nadomestiti stare celine. ZDA vedno in povsod iščejo sorodne duše, partnerje in zaveznike. Spomnimo se samo našega primera, obakrat so nas vključili v svojo koalicijo voljnih, čeprav je (bil) naš prispevek zgolj simboličen. Ko so iz evropskih logov začele prihajati resne grožnje, da lahko nadaljnja re-nacionalizacija zunanjih in varnostnih politik EU pripelje do zloma in fragmentacije EU, kot jo poznamo danes – kar seveda ne bi ostalo brez posledic za transatlantske odnose – se je v ZDA sprožil plaz proevropskega pisanja in podpore v možganskih trustih, medijih, v kongresu in končno tudi v sami administraciji. Zunanji znaki tega premika so večje angažiranje v begunski krizi, opozarjanje Velike Britanije pred odhodom iz EU, dogovarjanje z Rusijo glede Sirije ter štirikratno povečanje sredstev za ameriške vojaške sile v Evropi. Ali lahko oziroma kako bi Evropa in evroatlantska skupnost preživeli brexit? Vstop Velike Britanije v Evropsko unijo je bil na obeh straneh Atlantika razumljen kot vstop trojanskega konja. Preko nje so si ZDA zagotovile neposreden vpogled v delovanje in vpliv v Uniji. V zaostrenih geostrateških okoliščinah, ko se za Evropo potegujeta tako Rusija kot Kitajska, Združenim državam gotovo ne more biti vseeno, če izgubijo svojega »trojanca«. Na obeh straneh Atlantika raste tudi zaskrbljenost ob predvolilnih uspehih Donalda Trumpa. Če v ZDA zares zmaga Trump, bodo močnejši postali tudi številni mali trumpki na stari celini. Če prevladajo takšni, kaj se obeta Evropski uniji in transatlantski skupnosti?
Ruski interes
V zadnjem času vse pogosteje zasledimo ocene, da je oslabljena Evropa v resnici v interesu Rusije in ne Združenih držav. Kaj naj bi torej imela Rusija od oslabljene Evrope? Rešila bi se ekonomskih sankcij, okrepljene vojaške prisotnosti Nata v vzhodnih članicah, olajšane naj bi bile njene energetske severne in južne poti, hkrati pa bi se zmanjšal interes Kitajske za razdrobljeno evropsko tržišče. S premišljeno dezinformativno-propagandno kampanjo v različnih političnih strukturah v Evropi ustvarja zaveznike in nevtralizira nasprotnike. Pri tem je ost napadov usmerjena na Nemčijo. Nemčija brez Merklove ali s politično oslabljeno kanclerko ne bo več odločilni dejavnik sankcij proti Rusiji, ki nujno potrebuje »odpustek« krimske aneksije in ukrajinske epizode.
Kitajski interes
Kitajska se še pred dvema letoma ni posebej odločilno vključevala v geopolitično igro Evrope. Danes je situacija precej spremenjena. Rusko-kitajski odnosi se v tem času niso bogvekaj spremenili, ne poboljšali, ne poslabšali. Ameriško-kitajski odnosi pa so se še naprej slabšali in se še slabšajo, s čimer se težišče globalnega trenja prenaša v širši pacifiški bazen. V takšni konstelaciji Evropa iz pomožnega postaja vse bolj primarni kitajski globalni interes. Omenimo samo kitajski megaprojekt nove svilne poti, ki naj bi s superhitrimi vlaki po kopnem in novimi potmi po morju neposredno povezal Kitajsko in Evropo na način, kot je železnica povezala zahodni svet na začetku industrijske revolucije oziroma internet ves svet na začetku informacijske revolucije. Vendar je takšen projekt uresničljiv in smiseln le, če se ta nova povezava na zahodu konča z enotno in celovito EU. Fragmentirana, med sabo sprta in ograjena Evropa enostavno ne zadovoljuje te kitajske perspektive. Zato Kitajska, podobno kot ZDA, zadnje čase zelo neposredno in odločno zagovarja in podpira EU na vseh področjih. Svojo veliko finančno partnerico Veliko Britanijo, s katero gradi novi finančni most London-Šanghaj, za kitajske razmere zelo neposredno opozarja, da njen odhod iz EU ne bi bil v kitajskem interesu in da bi to posledično lahko pomenilo preusmeritev kitajskih finančnih tokov iz Londona najverjetneje v Frankfurt.
Turški interes
Turčiji se je odprlo »okno priložnosti«, da čez noč postane življenjsko pomemben akter v evropski politiki. Po letih moledovanja in čakanja v evropskem preddverju v Bruslju ne nastopa s prošnjami, temveč z zahtevami, ki mejijo na izsiljevanje. Izkorišča evropsko razklanost in nastopa v najboljši maniri Osmanskega imperija. Glavno orožje za ta preobrat ima v beguncih, ki so v okoliščinah hibridnega vojskovanja postali močnejša sila od vsake vojske. Pri tem ne gre samo za njihovo brezsramno izkoriščanje, temveč tudi za upravljanje z njimi. Vendar pa trenutni turški uspehi v Bruslju odpirajo vprašanje njihove dolgoročne vzdržnosti. Namreč, ali je Turčija sposobna teh svojih »pet minut« izkoristiti za strateški politični preboj, ki je usmerjen ne le na sever (v Evropo), pač pa tudi na jug, v njeno arabsko soseščino v Sirijo in proti Kurdom. In končno, ali si EU lahko v perspektivi dovoli novo članico, ki se vanjo ne bi včlanjevala, temveč bi jo (vsaj do Dunaja) pogoltnila.
Ko je Francija leta 1960 izstopila iz vojaške strukture Nata, so številni napovedovali konec zavezništva in druge katastrofične scenarije za Evropo. To je bilo na vrhuncu hladne vojne, ko je bila v zavesti ljudi prisotna grožnja jedrske kataklizme. Samo leto kasneje se je situacija še poslabšala z izbruhom berlinske krize in posledično gradnjo berlinskega zidu, še leto kasneje je kubanska kriza pripeljala svet na sam rob jedrske katastrofe. Pa smo vse to preživeli. Sedaj sta se zgodili najprej finančna in nato še migrantska/begunska kriza. Evropska unija, kot smo jo poznali še v času našega predsedovanja, je začela izginjati. Namesto evropskega povezovanja poteka proces razvezovanja ter prevezovanja, ki kot organizacijsko načelo uporablja begunsko/migrantsko krizo. Evropa se regionalizira na pet, trenutno še neformalnih skupin: a) severna (Skandinavija, Nemčija), ki liberalno sprejema begunce; b) zahodna (VB, Francija, Benelux), ki je zaprla meje in omejila kvote; c) vzhodna (Baltik, Višegrajska skupina), ki ne sprejema nobenih beguncev; d) južna (Italija, Španija, Portugalska), ki organizira sprejem in distribucijo beguncev ter e) jugovzhodna (Avstrija, Slovenija, Hrvaška, BiH, Makedonija), ki organizira transfer ter obrambo schengenske meje v nečlanici EU.
»Tako kot Avstrijci«
Ko se je lani pripravljala nova zunanjepolitična strategija Slovenije, je potekala intenzivna razprava, kako opredeliti geostrateški položaj Slovenije. Sedaj se vse postavlja na glavo. Stare opredelitve zahod-vzhod-center se podirajo ali dobivajo drugačen pomen. Domača desnica bi nas rada spravila v Višegrajsko skupino, kamor politično vse bolj inklinira. Srednjeevropskost, na katero smo radi prisegali, je nekako izpuhtela kot strah, ki je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Federalizacija Evrope, Združene države Evrope, francosko-nemški vlak – kaj od vsega tega je sploh še ostalo? Nadaljnje poglabljanje EU, zaradi česa naj bi Britanci sedaj razmišljali, ali naj ostanejo ali gredo, je samo še retorična fraza. Pred meseci smo slišali o nekakšnem »minischengnu«, ki naj bi ščitil zdravo jedro EU, bolj zaradi terorizma kot zaradi migrantov. V Sloveniji smo bili zelo zaskrbljeni, ali bomo notri ali ne. Kot da ni jedro evropskega islamskega ekstremizma prav v Belgiji in Franciji – če kaj, potem bi se moralo širše območje ograditi od njih in ne obratno. Priseganje na schengen je bilo zgolj politična poza, saj je v realnosti Slovenija to politiko zapustila v trenutku, ko so na njene vzhodne meje prišle večje skupine migrantov in beguncev. Tudi zdajšnje zapiranje balkanske begunske poti samo po sebi ne bo obnovilo območja svobodnega gibanja ljudi, kajti ta svoboda mora biti najprej v glavah in srcih in šele nato na mejah.
Slovenija se ne more več izgovarjati na skupne politike EU in Nata, ker jih ni (več) ali pa so nevzdržno kakofonične. Dokazovanje z nadpovprečnim angažiranjem v operacijah in misijah v podporo miru in kriznemu upravljanju ne deluje več, ker v prvi plan prihajajo nove vrednote, ki se najbolj nazorno kažejo v Natovem očitku Sloveniji, da morajo druge zaveznice namesto nas prevzemati naše neizpolnjene obveze. Odhajajoči vrhovni poveljnik Natovih sil general Philip M. Breedlove je na nedavnem zaslišanju v ameriškem kongresu poudaril pomen tretje točke atlantske listine, ki nas opominja, da se obramba začne doma in da ima vsaka država najprej odgovornost za vzdrževanje lastnih obrambnih sil. Nič ne more nadomestiti ali kompenzirati te naloge. Niti najnovejša, na hitro sprejeta zaveza o urjenju iraških Kurdov in zelo verjetno sodelovanje v Natovi pomorski operaciji v vzhodnem Sredozemlju. Oboje kaže, da slovenska politika ne razume novih okoliščin. V zunanji in varnostni politiki poslušamo novo mantro »tako kot Avstrijci«. Na skupnem srečanju Avstrije z državami na balkanski poti (Slovenijo, Hrvaško, BiH, Srbijo, Makedonijo) je bilo doseženo soglasje o zaprtju balkanske migrantske poti, ki je na sestanku EU-Turčija postalo tudi skupna evropska odločitev. Predsednik vlade dr. Cerar se je pohvalil, da je moral o tej evropskosti osebno prepričevati kanclerko Merklovo. Vendar je obviselo v zraku, da je bil to prvenstveno uspeh avstrijske diplomacije, ki se na ta način skozi velika vrata vrača na Balkan. Mi smo z nevzdržnim »tako kot Avstrija« k temu hote ali ne pripomogli.
Namesto sledenja drugim, ki ga prikazujemo kot našo lastno pobudo, potrebujemo realno in načelno politiko. Pred nami je vrsta zagat, ki resno načenjajo temeljno strateško usmeritev slovenske zunanje politike, da bo (pozitivno) prepoznavna in verodostojna. Samo pomislimo, komaj se bo predsednik vlade julija vrnil z Natovega vrha v Varšavi, kjer bo, prav verjetno, podprl bolj odločno politiko zoperstavljanja Rusiji, že se bo moral srečati z ruskim predsednikom Putinom pri Ruski kapelici na Vršiču. Seveda, če bo ta sprejel Pahorjevo vabilo. Sila nerodna zadeva. Mu bo mar iz prve roke pojasnil, kaj so se zaveznice (proti njemu) dogovorile v Varšavi? Da sploh ne omenjamo priložnosti, če prvi globalni populist in slovenski zet Donald Trump postane predsednik ZDA. Morda se bo, tako kot nekoč Bush mlajši in Putin na Brdu, srečal s Putinom kar doma pri tastu v Sevnici. Deja vu. Res nerodna zadeva. Ni čudno, da s(m)o izgubljeni.
