Res je postalo težko.
Kaj je postalo težko?Težko je biti korak pred resničnostjo. To je namreč izziv za nas satirike. Ostati moraš relevanten, kar pomeni, da se giblješ pred resničnostjo. V današnjem političnem svetu je to skoraj nemogoče. Vprašanje, na katero moramo odgovoriti, je zares ključno. Kako lahko iz klovna narediš satiro? Kakšna satira lahko upodobi politični cirkus?
Ali ni to zgolj tehnično vprašanje? Satirik mora to znati.Satirik mora to znati narediti. So načini in teme, s katerimi je mogoče. Vendar ves čas plavate proti toku. Začnem s tem, da se vprašam, kaj se dogaja z Ameriko. Kako je mogoče, da so ti ljudje, vključno z Donaldom Trumpom, predvsem z njim, odgovor na vprašanje, kako naprej. Z mojega gledišča je to grozljivo. Vedno sem bil aktivist. Začel sem z nasprotovanjem vojni v Vietnamu. Za svojo okolico, tudi za svojo družino, sem bil komunist, sovražnik. Govorili so mi, naj svojo domovino ljubim ali pa naj jo zapustim. Danes živim v istem vzdušju. Ni se prav veliko spremenilo.
Politična satira je bila v ZDA običajno marginalen fenomen komentiranja političnih dogodkov.Da. Satiriki smo se vedno gibali po robu politične resničnosti.
Izrabljali in manipulirali ste z novicami iz osrednjih medijev. Z Jonom Stewartom in Stephenom Colbertom pa je satira postala eden od osrednjih informacijskih kanalov. S kakšnim mehanizmom je satira prevzela mesto političnih informacijskih kanalov?To je briljantna tehnika, s katero je mogoče požreti govno. Sam nisem komik, tudi nikoli ne bi poskušal to biti. To zahteva celoten sistem spretnosti, ki jih nimam. Satira mora ugrizniti. Če ne pusti sledov ugriza, nima nobenega smisla. Satira mora učinkovati. Mora užaliti, šokirati in zamajati status quo. Prisiliti vas mora, da na resničnost pogledate z drugačnim očmi. To delajo Stewart, Colbert in še marsikdo drug po vsem svetu. Nimajo vse družbe istih bolečih točk, nekatere pa so nam skupne. Satira omogoči razumevanje, ki ga iz medijev ne morete dobiti. Fox News ali kar pri vas opravlja funkcijo tega programa, vam ne bo omogočilo razumevanja. Oni imajo svoj dnevni red in vam nekaj prodajajo. Vi kot gledalec se morate vprašati, kje vas poskušajo pretentati. Kaj vam v resnici prodajajo. Če hočeš razumeti medije, moraš biti pismen. Satira je orodje za branje. Kako naj interpretiram ta sporočila, najdem v njih smisel in razumem, kaj se dogaja? Potem nastopi vprašanje, kako naj se na to odzovem. Kako lahko kaj naredim? Kako ljudje lahko spremenimo stvari, če jih želimo spremeniti? To je spopad propagand. Satira in humor pa sta opozicija propagandi, ki nam jo vsiljujejo. Zato včasih delujeta resničnejša od resničnosti. Ves čas smo v spopadu.
V spopadu s čim?Z ljudmi, ki verujejo. Sam ne verjamem. Postavljam vprašanja. Borim se z verniki. Seveda bitko izgubljam. Globokim vernikom boš težko spremenil prepričanje. Obračam se na mlade ljudi, ki imajo odprto glavo. Pri življenju držim idejo, da obstaja alternativa neumnostim, ki jim jih ponuja njihova vlada, njihovi starši, njihova cerkev. Imam preprosto metodologijo dela. Vprašam, v kaj verjamete. Kako ste prišli do tega, kar verjamete. Se vprašujete o viru tega, kar verjamete? Se lahko vprašate, zakaj verjamete, kar verjamete, da je res? Zakaj delujete tako, kot delujete? Od kod prihajajo vaši predsodki? Pred 45 leti sem bral knjigo Množice in oblast filozofa Eliasa Canettija, ki me je fascinirala. Začel sem brati patafiziko Alfreda Jarryja, navdušil me je njegov Kralj Ubu. Bral sem Ionesca in znanost imaginarnih rešitev. Imel sem srečo, da sem bil umetnik na umetniški šoli. Vzljubil sem dadaiste in nadrealizem. Oni so kot umetniki komunicirali. Meni se je zdelo, da so mediji glavni inštrument komuniciranja, in sem jih začel uporabljati kot svoje platno. Ustvaril sem politično satiro kot svoje umetniško delo.
Ali ni tako, da je v avtoritarnih družbah, ki verjamejo v svetost besede, to veliko lažje kot v demokracijah?V demokraciji in avtoritarnih družbah delujejo isti mehanizmi satire. Nobena družba ni imuna za satiro. Sam sem imel srečo, ker sem bil rojen v ZDA, kjer mi pripada nabor svoboščin, ki so napisane v ustavi. Kot umetnik jih lahko uporabim proti sistemu. Ni mi treba kršiti zakonov. Dovolj je, da zakon pripeljem do skrajnih meja njegove uporabnosti, kjer bodo moje tarče užaljene v svojih moralnih načelih, vendar morajo sprejeti, da delujem v okviru zakona, tako kot je napisan. Dovolj svobode imam, da pod vprašaj postavim vse, kar se mi zdi vredno postaviti pod vprašaj. Nihče me ne bo zaprl. So države na svetu, kjer bi sedel ali pa bi se mi zgodilo še kaj hujšega. Satirike, ki se norčujejo iz svetih reči, tudi ubijajo.
Demokracija je kot prepustnica. Omogoči mi, da prestopim meje. Bob Dylan je rekel, da če bi videli njegove misli v njegovih sanjah, bi šla glava pod giljotino. Verjamem, da je tako. Ne gre samo za vlado, ampak za to, v kar ljudje verjamejo. Pa če verjamejo v komunizem, islamizem ali demokracijo, je treba postaviti pod vprašaj izvor teh prepričanj, satira pa je najostrejša postavitev tega vprašanja. Demokracija ni imuna. Pred leti me je slovenski novinar v okviru programa Odprta družba Georgea Sorosa povabil v Ljubljano, pa so na sedežu Sorosa v New Yorku menili, da nisem ustrezen človek, ki bi mladi demokraciji razlagal, kako pretentati medije. Pa sem vseeno prišel, čeprav sem Američan, ki živi v New Yorku in ima za cilj norčevanje iz ameriških medijev in stresanje ameriškega sistema. Saj moje sporočilo ni zapleteno. »Uporabite več virov novic in pridite do neodvisnega sklepa o tem, kaj je res.« Spotoma sem se s satiro še ponorčeval iz slovenskih medijev, kar je dodatno veselje.
Iste tehnike delujejo povsod?Natančno tako. Za satiro je občutljiv vsak sistem ne glede na zgodovinske okoliščine in strukturo oblasti. Vsi so ranljivi. Povsod smo pripravljeni suspendirati kritično analizo. Če pa se odpoveste kritični analizi medijev in okolja, v katerem delujejo, ste lahka tarča satire in ste pripravljeni verjeti vse mogoče.
Kaj ste se skozi svoje delo naučili o medijih?Da so mediji ljudje. Imajo svoje predsodke, svoja politična nagnjenja, svoj dnevni red. Ljudje, ki v njih delajo, včasih delajo reči, ki jih raje ne bi naredili. Novinar pogosto nima popolnega nadzora nad svojim izdelkom in pristaja na pogoje, ki so mu zoprni. To vsi delamo. Vsi delamo kompromise, da lahko živimo. Zdi se nam, da na sistem ne moremo vplivati. Sam pravim, da lahko. Najprej vplivaš na samega sebe in potem pogledaš, kaj to pomeni v družbenih razmerjih. Tako deluje umetnost. Sporoča ideje.
Sebe razumete kot umetnika ali alternativnega novinarji?Sam sem umetnik, mediji pa so material, iz katerega ustvarjam. Iz medijev delam socialne in politične slike. Politična satira je moj umetniški izraz.
Zdaj je vsakdo lahko novinar, umetnik, fotograf. Nadzora ni več. Se je z internetom vaš svet spremenil?To sem že večkrat slišal. »Vratarji so zapustili svoja delovna mesta. Slišati je neskončno mnenj. Vsa so relevantna.« Res se je povečalo število ljudi, ki objavljajo. Ampak osnovno vprašanje ostaja isto. Kaj od tega je res? Kje je kritični razmislek o tej resničnosti? Znotraj tega je vedno dovolj prostora za politično satiro.
