Kar so bili na začetku interneta blogi, so danes podcasti - beseda je sestavljena iz agleške besede Ipod in Broadcast. Črke je torej zamenjal glas. Blogerstvu seveda nikakor ni odklenkalo, v morju besedil, objavljenih na svetovnem spletu, pa se je utopilo zagotovilo, da se bo prodoren blogerski odziv na aktualne dogodke izmuznil pravilom vljudne, a pogosto toge uredniške politike in se bralcem priljubil predvsem zaradi svoje neformalnosti. Naj se ukvarja z najnovejšo tehnologijo (Bitni pogovori), moderno znanostjo (Frekvenca X), serijami in filmi (Glave) ali mediji (Metin čaj), je podcast poslušalcu preko telefona vedno na voljo ob času in na kraju, ki mu najbolj ustreza, kar je ena največjih potreb modernega človeka. V primerjavi z radijsko izkušnjo, pri kateri poslušalec v program večinoma vpada naključno, ne da bi natančno vedel, kakšno vsebino naj pričakuje, si lahko specifično vsebino podcasta, ki je pravzaprav vsebina na zahtevo, naloži na svoj mobilnik in jo posluša med tekom, pripravljanjem kosila ali vožnjo iz službe.
Stavijo na avtentičnost
Daily Source Code, podcast o tehnologiji in glasbi, ki ga je med letoma 2004 in 2013 ustvarjal Američan Adam Curry, velja za enega prvih podcastov sploh. Za enega najbolj priljubljenih pa denimo Freakonomics, ki si ga vsak mesec na svoje naprave naloži 6 milijonov uporabnikov. Nezanemarljivo število poslušalcev jasno priča, da je ideja o podcastih kot nepomembnih garažnih avanturah tehnoloških geekov že davno preživeta. V zadnjih dveh letih so vse bolj priljubljeni tudi med Slovenci. »Prav je, da se jih jemlje vse bolj resno, tudi številke pričajo o tem. Poslušanost podcasta Metin čaj ves čas raste, od prve do druge sezone za skoraj 50 odstotkov. Tudi vse več tradicionalnih medijev razmišlja, kako bi ljudem ponudili svoje vsebine na tak način,« pove Nataša Briški, ki je z Aljažem Pengovom Bitencem leta 2013 »zakuhala« ta podcast o medijih na strani Metina lista. Eksponentno rast števila poslušalcev beleži tudi vodja ApparatusaAnže Tomić: »Zgovorno je že, da se je avgustovskega dogodka ob snemanju Apparatusa v živo udeležilo 400 ljudi. Lani je na tak dogodek prišlo 130 ljudi.«
Všeč jim je občutek, da prisluškujejo sproščenemu pogovoru, ki ga v improviziranem okolju, ki največkrat ni studijsko, vodi pameten amater, ne pa kakšen od »polikanih« ali »duhovitih« voditeljev tradicionalnih radijskih valov. Tomić stavi na avtentičnost: »Poslušalcu vzameš eno uro! Ne moreš mu ob tem dajati občutka, da posluša nezanimiv, izumetničen intervju. Še vedno se moraš, jasno, truditi z razločno izgovorjavo in vljudnostjo, a poslušati eno uro vikanja je precej naporno.« Da se poslušalci radi navežejo na voditelja, ki postavlja vprašanja na domačen način ter sogovorniku včasih celo skoči v besedo, se strinja tudi Briškijeva: »Podcasti težijo k ustvarjanju občutka pristnosti, da bi zato od sogovornika dobili več informacij, ki bodo še bolj zanimive, kot bi bile v sterilnem, studijskem okolju. Grobo tikanje, vulgarnosti in kletvice seveda ne pridejo v poštev, a dinamika prijateljskega pogovora je navadno dober pristop. V Metinem čaju pa tudi v njegovem mlajšem bratu Meta PHoDcastu si vedno želimo vzdušja, ki naj bo karseda podobno tistemu, kot da gremo z gostom oddaje na čaj.«
Še v fazi privajanja
Američan Marc Maron snema enega najuspešnejših komedijantskih podcastov WTF v domači garaži. Začetki podcastov in z njimi intimno, neformalno vzdušje pravzaprav segajo prav tja, saj so tovrstne radijske oddaje, ki živijo na internetu, primarno del neodvisne kulturne produkcije, kar za seboj potegne tudi težave s financiranjem; podcasti so namreč večinoma na voljo zastonj. Na Metini listi poskušajo denarne zagate vsako leto znova reševati s prijavljanjem na razpise in z iskanjem sponzorjev, nekaj evrskih cekinov se nabere tudi z donacijami poslušalcev, da lahko nakupijo predvsem nujno tehnično opremo. Ker je kakovost zvoka bistvena tudi za ustvarjalca Apparatusa, pa obenem še podcastov Glave in Podrobnosti, je Tomić prav tako vesel donacij poslušalcev, s katerimi je naprej poskrbel za dobre mikrofone. Spremljanje oddaje se namreč po njegovem mnenju ne sme spremeniti v fizični napor. »Raje kot v razpise vlagam trud v prepričevanje sponzorjev, njihova sredstva uspejo včasih poplačati tudi čas ustvarjalcev oddaj, če že poslušalci prispevajo za opremo. V Ameriki je praksa taka, da se pred začetkom oddaje pove, kdo je sponzor. Ker tovrsten oglas ni predvajan v obliki radijskega jingla, temveč ga prebere avtor podcasta, ga ljudje zares poslušajo, saj avtorju zaupajo, oglaševalci pa s tem dosežejo svoj namen.«
Mnogi tuji avtorji na tak način zaslužijo dovolj, da pustijo redno službo in hobi spremenijo v poklic. »Če bi si tega res želel, bi verjetno moral povečati število podcastov, s čimer se poveča tudi možnost, da se izpojem, vsebine pa razvodenijo. Opcija, da gre človek na svoje, je zelo opevana, a kaj takega se v Sloveniji še ni zgodilo in se še vsaj nekaj let ne bo. V zadnjem letu je res mogoče opaziti premike na bolje, a mi smo še vedno v fazi, ko je treba ljudem razlagati, kaj je podcast, tako kot jim je bilo nekoč treba razložiti, kaj je blog. Tega procesa se pač ne da pospešiti, miniti mora še nekaj let, da bodo ljudje začeli govoriti samo še o vsebini Apparatusa, ne pa o formi podcasta kot taki.«
