Izkupiček otvoritvenega večera: šop univerzalnih ključev. Precej uporabno in kar čedno ob upoštevanju, da je nakupoval robot. In da je po širnem spletu oziroma njegovi temačnejši dimenziji, darknetu, nakupoval pred občinstvom projektnega prostora Aksiome. Darknet je danes še najboljši približek tega, kar so si njegovi pionirji pred desetletji zamišljali kot internet: divji in odprt prostor, v katerem je komunikacija tekoča, prosta izmenjava vsebin enostavna, identiteta uporabnikov pa je skrita.
Razstavišče Aksiome je prostor nadvse intrigantne predstavitve projekta Naključni nakupovalec po darknetu švicarskega tandema !Mediengruppe Bitnik, ki je na ogled še do 25. marca in skuša spomniti prav na to, kakšen internet smo izgubili, ko smo pustili, da ga pod svoj popolni nadzor spravijo vlade in korporacije. V vitrinah so namreč na ogled predmeti, ki jih je na darknetu, torej neke vrste temni strani spleta, kupil robot, programiran, da nakupuje naključne predmete v vrednosti do sto evrov v bitcoinih in jih avtomatsko pošlje na želeni naslov – tokrat v Komenskega ulico v Ljubljani. Robot je za Aksiomo doslej kupil tudi kovanec in dokument »how to«. Omenjeni ključi so bili prvi predmet, ki ga je robot, sicer rojen leta 2014 v švicarskem Sankt Gallnu, kupil v živo pred občinstvom.
Od bizarnega do nevarnega
Sicer pa robot nakupuje v spletni trgovini AlphaBay, ki je nekakšna darknet različica Ebaya, kar pomeni, da je med tamkajšnjimi izdelki mogoče najti izjemno nekonvencionalne in simpatično bizarne ter seveda kopico ilegalnih: ponaredke dragih hlač, športnih copat in torbic, cigarete, droge. Celo skenirano različico nekega madžarskega potnega lista in navodila, kako »shekati« avtomat za kokakolo.
Robot je nekoč kupil tudi vrečko ekstazija, kar je vpletlo državne organe, a je švicarsko tožilstvo od pregona odstopilo, saj je sprevidelo, da so droge razumno sredstvo za odpiranje javne razprave o svobodi interneta. Bi do tega spoznanja zmogle priti slovenske oblasti, če v Aksiomo slučajno prispe kaj nelegalnega?
Avtorja Carmen Weisskopf in Domagoja Smoljo intrigira vzpon in razvoj darknetov, ki so sicer demoniziran, po svoje nevaren del interneta, a hkrati pomemben člen boja proti vsesplošnemu nadzoru, za katerega je internet danes tako rekoč sinonim. Seveda je v tem svojevrstna ironija – da so prostor edine preostale svobode in zasebnosti na internetu postali tabuizirani prostori, ki naj bi bili gojišče terorizma, otroške pornografije in črnega trga. Nesporno je namreč, da se je »uradni« internet, zasnovan na utopični ideji brezplačnih, prostodostopnih vsebin in komunikacij, do kraja izrodil in je danes orodje množičnega nadzora, pripomoček ekshibicionizma ter učinkovit kanal za širjenje strahu. Vsi, ki prodajajo in kupujejo ali so drugače aktivni na straneh darkneta, imajo identiteto popolnoma zakrito in neizsledljivo. Si to sploh še znamo predstavljati?
Robot z osebnostjo
Zakaj torej v projektu nakupuje robot? Avtorja želita možnosti na darknetu predstaviti čim bolj nepristransko. V trenutku, ko bi nakupovala oseba, bi bili nakupi zaznamovani z njenim okusom in kulturo. Robot tako omogoča, da nepoznavalec v darknet pokuka čim bolj na široko. Robotov okus pa je vendarle tako čudaški, da se zdi, da ima osebnost, se v duhovitem esejskem dnevniku o robotu šali pisatelj Jon Lackman, ki iz vseh nakupljenih predmetov sestavlja zgodbo o tem, s kakšnim robotom imajo pravzaprav opraviti.
Robot bo v času razstave v Aksiomi opravil pet tedenskih nakupov izmed 96.132 izdelkov. Z razstavišča so vmes sporočili, da so v jutru po odprtju že prejeli drugo pošiljko, generično viagro. Luciden opis tega, kar počnejo, podaja avtorica projekta Carmen Weisskopf: »Nisem prepričana, da je tisto, kar kupujem v supermarketih, v moralnem smislu bolj neoporečno.«
