Nisem.
Saj veste, zakaj vas sprašujemo: za motocikliste radi pravijo, da so idealni darovalci po nesreči, ker so dokaj mladi, poškodbe pa praviloma omejene na glavo.Res je, smo primerni darovalci. Je pa res, da je tudi med drugimi smrtnimi žrtvami v prometu dovolj takšnih, ki so primerni darovalci organov.
Mogoče veste, koliko motoristov je potencialnih darovalcev?Nič več kot v kateri drugi skupini prometnih udeležencev. Gre bolj za osebno prepričanje, ali si darovalec ali nisi. Lahko si planinec, lovec, ribič ali motorist. Ne verjamem, da bi se nekdo zavedal svoje ranljivosti, da bo na cesti umrl prej kot vsi drugi, in dal zato svoje organe na voljo.
Zakaj je letos umrlo že devet motoristov, kar je občutno več kot lani, ko so umrli štirje?Lanske statistične podatke bi pripisoval naključju, prav tako letošnje. Odgovor na vaše vprašanje je težak. Dostikrat se nesreče s smrtnim izidom pripetijo zaradi nekih nenavadnosti. Če gledamo kronologijo zadnjih petih ali desetih let, pa se stanje izboljšuje, saj se vsi udeleženci v prometu bolj zavedamo svoje ranljivosti, zato je rezultat boljši. Danes lahko rečemo, da je to, kar smo naredili na primer pred petimi leti, prineslo rezultate.
Se motoristi zavedate, da vsaka napaka pomeni padec in posledično možnost resne poškodbe?Motoristi se zavedamo, da smo pri padcu ranljivi. Vsaka najmanjša napaka, da spregledaš oviro na cesti, udarno jamo ali drugega udeleženca, se konča s težjo prometno nesrečo. To ni tako kot v avtomobilu, ko se dva zaletita v križišču, stopita iz avtomobila in se jezita drug na drugega, poškodb pa z izjemo pločevine ni. Pri nesreči motorista pa je voznik skoraj vedno poškodovan. Motoristi se ranljivosti zavedajo, a se prepogosto spozabljajo. Verjamem, da se vsak motorist, ki se odpelje od doma, zaveda številnih nevarnosti, toda v nekem trenutku ti to uide, spozabiš se, kar je glavni vzrok prometnih nesreč.
Kot aktivnemu udeležencu v prometu se mi zdi, da so predrzni motoristi del prometnega vsakdana. Kako to spremeniti?Že večkrat sem rekel, da bi moral imeti motorist ves čas v glavi eno misel: nisem imun za prometno nesrečo. Na primer, ko sem imel pred leti kot prometni udeleženec z avtomobilom na računu dokaj veliko število kazenskih točk, sem si rekel, da bom ob vozniško dovoljenje, če se bom še naprej spozabljal. Zato sem natisnil napis »Pazi, imaš že veliko število kazenskih točk« in ga postavil na vetrobransko steklo avtomobila. To me je vsakokrat, ko sem se usedel v avto, opominjalo, da moram voziti počasneje. Z uspehom. Danes nimam nobene kazenske točke več…
Bi potrebovali poligon prav za motoriste, na katerem bi lahko sproščali adrenalin? Poligon na Vranskem verjetno ni najbolj primeren ali pač?Ne. V to ne verjamem. V preteklosti je bilo veliko propagande na to temo, delali so poligone varnih voženj, prirejali različne treninge in brezplačne delavnice, a to posebnega namena ni doseglo. Mogoče je smiselno zgodaj spomladi, da gre motorist na poligon in osveži svojo fizično stanje in psihološko pripravljenost. Toda motoristična sezona od maja do oktobra je dolga, pridobljeno znanje pa prehitro izpuhti in se ga pozabi. Skušnjavi po hitrosti in adrenalinu se je težko upreti.
Kako velika težava je med motoristi alkoholiziranost?Alkoholu na dveh kolesih ne bi pripisoval pretirane pozornosti. Vemo, da veliko prometnih nesreč motoristov z alkoholom v krvi ni bilo. Več je primerov, ko spregledamo drugega udeleženca, še več primerov pa je takšnih, ko nas drugi spregledajo in pride do nesreče.
Veliko višja je seveda hitrost. V preteklosti so se nekateri junaki med postavljanjem hitrostnega rekorda celo posneli.Seveda nekaj motoristov izstopa, a nič drugače ne izstopajo planinci, ki želijo premagovati zahtevne stene v gorah in se ponesrečijo.
Prometna varnost se sicer začne že v otroštvu, piko na i naredijo avtošole. Je izobraževanje motoristov dovolj poglobljeno, so pripravljeni na vse izzive vožnje v zgoščenem prometu?Avtošole so slabe. Opravijo le tisto delo, ki je obvezno v skladu z zakonodajo, se pravi minimalno število ur, vaj in pa vožnja pred komisijo. Vsaka avtošola želi imeti tudi dobro statistiko, ki pomeni število opravljenih izpitov brez tega, da kandidati izpit ponavljajo. Zato tudi same težijo k temu, da kandidati vaje opravijo čim bolj popolno in da nimajo velikega števila ur, saj tudi to kvari statistični ugled. Po približno 20 urah tako motorist opravi izpit in se znajde v zahtevnem okolju. Osnova za preživetje motorista je, da se vključi v organizirani klub, kjer pametni možje mladega motorista sezono ali dve kalijo. Takšno osebno izkušnjo imam tudi sam in prepričan sem, da bi imela brez pomoči lokalnega kluba vsa ta moja motoristična odisejada drugačen konec.
So učitelji vožnje tudi sami izkušeni motoristi ali to ni potrebno?Morali bi biti izkušeni, o tem ni dvoma. Teoretično znanje je ena stvar, znanje prometnih predpisov druga, obvladovanje motornega kolesa v praksi pa tretja zgodba. Motorizem je tudi subkultura, ki sodi zraven, in tega te v avtošoli ne naučijo.
Za varnost lahko največ naredijo motoristi sami. Pa se tega zavedajo?Statistika govori, da pride dostikrat do prometne nesreče po nekem dobrem srečanju. Če bi trdil, da se tega, da lahko največ naredijo sami, vsi dobro zavedamo, potem do teh nesreč ne bi smelo priti. Znani so primeri, ko so se motoristi poškodovali, ko so se vračali s popolnoma mirnih motorističnih prireditev, ne pa tekmovanj ali adrenalinsko nabitih dogodkov. To pritrjuje tezi, da ko motoristu malce pade koncentracija in se spozabi, hitro pride do nesreče. Motoristi se ob odhodu od doma zavedamo svoje ranljivosti in majhnosti, ko se vračamo domov, pa na to pogosto pozabimo.
Kaj sicer počne motorist med mrtvo sezono, sede za volanski obroč avtomobila?Poznamo motoriste, ki se vozijo vse leto, sploh na Obali. Želja je premočna. Biti v naravi, z motorjem, biti hiter. Okusiti okolico na drugačen način, kot je znan vozniku avtomobila.
Gre za dva svetova glede dojemanja vožnje. Ali sami trpite, ko vozite avtomobil?Ne trpim, se pa počutim utesnjeno. Praviloma je tako, da se destinacije, na katere se opravljaš z avtomobilom ali motorjem, močno razlikujejo. Z motorjem grem na vožnjo zgolj iz dobre volje, da se spočijem in sprostim. Vožnja z motorjem je pač nekaj posebnega in drugačnega, predvsem pa okusiš okolico in vsak meter ceste, ki jo prevoziš.
Odprtje sezone vedno pospremi tudi blagoslov. Letos se ga je v Mirni Peči udeležilo več kot 5000 motoristov. Kakšen je dejansko namen tega srečanja?V Sloveniji je kar nekaj dogodkov, ki so za motoriste nekaj posebnega. Na blagoslov motoristi prihajajo predvsem zato, da se srečajo s prijatelji. Tam se vidimo, pogovorimo in izvemo kaj pametnega o prihajajoči sezoni. Za blagoslov v Mirni Peči si vedno rečemo, da tam moramo biti, pa če bo to k naši varnosti pripomoglo ali ne.
Sami verjamete, da ste po blagoslovu na cesti varnejši?Včasih smo rekli: Kamor seže pogled, seže tudi župnikov blagoslov. Ker živim v neposredni bližini cerkve, bi njegov blagoslov moral seči tudi do moje garaže. Kljub temu pa iz previdnosti vedno pripeljem motor tja, da mi ga požegnajo. Človek nikoli ne ve.
Kakšen je sicer motoristični vozni park, koliko je v povprečju star?Motoristični park je dober, motorji, ki so na cesti, so namreč odlični. Imajo neverjetno vzdržljivosti, možnost okvare je majhna, predvsem pa zdržijo ogromno kilometrov. Če se spomnimo, pred 20 leti in več so bila takratna motorna kolesa že po petih letih neuporabna in jih ni bilo več mogoče usposobiti za varno vožnjo. Danes pa je starejše motorno kolo odlično, varno in sposobno premagovanja večjih razdalj.
Na trgu rabljenih so tudi močni motorji, ki so dosegljivi že za eno plačo. So ti motorji nevarni za mlade uporabnike?Za dobro slovensko mesečno plačo je na trgu na voljo 15 let star motor z močjo 100 konjev, s katerim se lahko neizkušeni motorist pelje brez vsake vmesne postaje naravnost v smrt.
Na splošno se zdi, da se vozniška kultura Slovencev izboljšuje in smo iz leta v leto boljši vozniki, strpnejši, bolj moralni in veliko bolj toleriramo napake drugih. Se strinjate?Strpnost je posledica strogih prometnih predpisov. Kazni za prehitro vožnjo so resnično previsoke in po moji oceni tudi deloma nelogične. Za prekoračitev hitrosti 30 km/h na avtocesti je kazen absolutno previsoka; tam pravzaprav ne ogrožaš nikogar, saj vsi vozijo v isto smer, možnost nesreče pa je sorazmerno majhna. Drugi primer je na primer prekoračitev hitrosti 15 km/h na območju omejenega gibanja, kjer je kazen znova zelo visoka, pa čeprav se meni ta prekršek ne zdi tako hud. Te kategorije in razrede bi morali ovrednotiti po dejanski ogroženosti okolice zaradi tvojega divjanja ali prekoračitve hitrosti, ne pa po nekih matematičnih ali teoretičnih osnovah.
