Lahko bi rekli, da so nastali, ko so se začela razvijati velika mesta. Ali kot izhod v nuji, kot na primer po drugi svetovni vojni, ko je bilo materiala malo, denarja pa še manj. Varčni, ravno pravšnji za ozke ulice, so bili eden od načinov, kako motorizirati Evropo. Pogostejši so postajali od sredine 70. in 80. let, a prav zares iz sence večjih bratov niso nikoli stopili. Klub temu mikroavtomobili počasi spet postajajo bolj priljubljeni.
Značilnost teh vozilc je, da so za volanom lahko tudi vozniki, ki imajo opravljen izpit za skuter kategorije AM. »Omejitev hitrosti pri mikroavtomobilih je 45 kilometrov na uro, težki so okoli 350 do 380 kilogramov in so izdelani iz aluminija in umetnih materialov. Motorji so večinoma dvovaljni dizelski z močjo 4 kilovate in delovnimi prostorninami od 400 do 523 kubičnih centimetrov. Pogonski motorji so različnih znamk, veljajo pa za vzdržljive, nekatere naše stranke imajo vozila, ki imajo prevoženih krepko več kot 250.000 kilometrov,« pravi Suzana Tacer, solastnica podjetja Avto Tacer iz Radelj ob Dravi.
Raven varnosti še vedno nizka
Po izkušnjah prodajalcev so kupci starši srednješolskih otrok, ki so malce oddaljeni od glavnih cest in tako se otroci lahko sami vozijo v šolo, na treninge ali druge dejavnosti. Avtomobili so torej lahko zanimivi tudi za ljudi, ki jim na primer odvzamejo vozniški izpit kategorije B, saj v času vnovične pridobitve lahko vozijo še naprej. Največ kupcev pa vseeno prihaja iz vrst starejših generacij, saj gre za ljudi, ki imajo vozniški izpit le za moped. Mikroavtomobili torej veljajo za neke vrste pokrite štirikolesne mopede, ki ponujajo določeno zaščito pred vremenom, so okretni in ne zasedejo veliko prostora, a vseeno niso popolni. Imajo namreč tako prednosti kot slabosti, kar pojasnjuje tudi Andrej Krnc iz podjetja Pima-Inter iz Ljubljane: »Če želite razumeti koncept teh vozil, se morate zavedati, da so namenjena tistim, ki nimajo izpita za avtomobil, zato bi jih morali prej primerjati z mopedi in ne avtomobili. V primerjavi z mopedom imajo vozila veliko prednosti, predvsem v varnosti, udobju in uporabnosti. Kot slabost bi mogoče izpostavili dizelske motorje, ki imajo zaradi svoje zasnove, torej dveh valjev, zvok bolj podobnem delovnemu stroju kot klasičnemu avtomobilu. A z razvojem se tudi to spreminja na bolje.«
Na slovenskih cestah jih trenutno še ni veliko, na policiji pa so nam povedali, da nimajo podatkov, da bi bila tovrstna vozila večkrat udeležena v prometnih nesrečah. »Ker ni izrazitih posebnosti v povezavi z mikroavtomobili, jih tudi nismo posebej analizirali. Gotovo pa so mala vozila dobrodošla za promet v ožjih mestnih središčih,« pojasnjuje Vesna Drole iz policije. Andrej Krnc ima svoje videnje problematike varnosti najmanjših avtomobilov. Danes večina proizvajalcev uporablja varnostne kletke, še pred 15 leti pa so nekateri imeli šasijo iz pohištvenih cevi in školjko iz poliestra. »Podjetje Aixam že od leta 1998 uporablja varnostno kletko, bilo so prvi, ki so začeli preizkušati varnost vozil s trčenji, čeprav to ni bilo obvezno. Treba se je zavedati, da vozila že zaradi zakonskih zahtev glede teže ne morejo biti tako varna, kot so klasični avtomobili, saj so omejena pri pasivni varnosti.«
Povsem drugače na mikroavtomobile gledajo v EuroNCAP, kjer opravljajo testna trčenja in ugotavljajo varnost potnikov in pešcev. Kot so zapisali v okviru zadnjih preskusnih trčenj, je v segmentu mikroavtomobilov še vedno opaziti osnovne težave pri zagotavljanju varnosti. Kljub temu da se je nekaj vozil odrezalo bolje kot pred dvema letoma, je raven varnosti za potnike še vedno zelo nizka. Generalni sekretar EuroNCAP Michael van Ratingen je ob tem povedal: »Bili smo razočarani, da veliko teh vozil še vedno nima osnovnih varnostnih dodatkov, ki so povsem običajni v segmentu majhnih avtomobilov. Ker dajejo zakonodajalci strankam lažen občutek, da ta vozila ustrezajo svojemu namenu, tudi proizvajalci niso prisiljeni, da bi se soočili z novimi varnostnimi zahtevami.« Ker imajo mikroavtomobili po besedah glavnega direktorja Global NCAP Davida Warda ogromen prodajni potencial, je nujno, da se tudi za njih postavijo osnovni varnostni standardi, predvsem pa se morajo kupci zavedati, da so bolj izpostavljeni v primerjavi z vozniki podobno velikih klasičnih avtomobilov. Kljub temu pa mikroavtomobili s svojo končno hitrostjo 45 kilometrov na uro in ob dejstvu, da ne smejo na avtocesto, predstavljajo manjše tveganje za varnost v prometu kot klasični.
Cenejši pri zavarovanju
Mikroavtomobili so tudi cenovno zanimivi, saj so naprodaj že za 8500 evrov, a se cena najdražjih lahko povzpne do 17.000 evrov. Po zagotovilih prodajalcev pa so v primerjavi z nekaj večjimi brati cenejši pri zavarovanju in tehničnih pregledih, saj je kategorija ista kot pri mopedu. »Prav tako ni cestnine, poraba dizelskega motorja je le okoli dva litra, imajo tudi brezstopenjski menjalnik. Prednosti je torej kar nekaj,« dodaja Suzana Tacer. Na mikroavtomobile ima svoj pogled tudi avtomobilska industrija, ki se z njimi neposredno ne ukvarja. Rok Istenič iz Renaulta je povedal, da je v njihovi ponudbi na primer najmanjši twingo, ki pa ni tekmec mikroavtomobilom: »Gre sicer cenovno za vozila iz podobnih razredov, po vseh drugih lastnostih pa so si med sabo različna. Slovenija ne pozna mest, kakršen je denimo Pariz, kjer je pomembno imeti avto, ki gre v vsako 'luknjo'. V Sloveniji mora biti avtomobil pri večini lastnikov zmožen tudi vožnje po avtocesti ali vsaj po hitrih regionalnih cestah, zato dvomim, da bodo mikroavtomobili kdaj pri nas postali tako popularni kot v natrpanih svetovnih metropolah.«
