V Ljubljani, na Vrhniki in drugod se je včeraj zvrstilo več kulturnih dogodkov v počastitev enega največjih slovenskih pisateljev Ivana Cankarja, ki je kot velikan slovenske moderne »ostal naš sodobnik in sogovornik«, kot je na priložnostni slovesnosti pred Cankarjevim domom poudarila direktorica te ustanove Uršula Cetinski. Vrhničan s Klanca bi včeraj praznoval 140. rojstni dan, a je namesto tega dobil vsaj zavidljivo pozornost uporabnikov spletnih omrežij. Ti predvojnega socialista, ki si ga je kasneje nesramežljivo prisvajala domoljubna politika vseh barv, pomnijo predvsem po preroških in nemara že ponarodelih besedah iz drame Hlapci: »Narod si bo pisal sodbo sam – ne frak mu je ne bo in ne talar.« Poleg njegove naklonjenosti do zatiranih pogosto spomnijo še na lik užaloščene matere iz črtice Skodelica kave. Ta je ob sinovi osorni zavrnitvi skodelice kave postala arhetipski model slovenske matere, krivda zavrnitve pa nemara še danes žre slovenske sinove.
Še več življenjskih resnic o dolini šentflorjanski, ki so se prevesile že v narodno mitologijo, bi lahko našli v Cankarjevih delih. Čeprav je nase opozoril že z razvpito pesniško zbirko Erotika, se je bolj uveljavil s proznimi deli, med katerimi nemara najbolj izstopa krajša proza v Vinjetah, Mojem življenju in Podobah iz sanj, pa denimo še povest Hlapec Jernej in njegova pravica in roman Na klancu. A aktualnost Cankarja je danes morda najbolj očitna v njegovih dramskih besedilih, kot so Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci in Lepa Vida, ki še vedno pomenijo vrhunec v zgodovini slovenske dramatike in so tudi danes pogosto na repertoarjih slovenskih gledališč.
Mladih se dotaknejo drame
Vsaj od konca prve svetovne vojne je Cankar obenem literat, ki ga poleg Prešerna pri pouku najbolj redno obravnavajo učenci osnovnih in srednjih šol. »Zastopan je v vseh učbenikih in učnih načrtih, tako z literaturo vseh zvrsti in ustvarjalnih faz kot z obliterarnim delovanjem, res pa je bilo v časih mojega šolanja in še kako desetletje kasneje obravnavanje tega avtorja količinsko in časovno še obsežnejše,« razlaga strokovnjakinja za didaktiko književnosti Boža Krakar Vogel. »Zdaj je zaradi spremenjenih metod, ki vključujejo tudi zamudnejše intenzivno šolsko branje ter spodbujajo doživljanje in razumevanje prebranega, količina manjša, pristopi pa vsaj načeloma bolj približani sodobnim mladim, ki bi jim bila tako vsebina kot jezik Cankarjevih del brez pomoči nerazumljiva,« meni profesorica na filozofski fakulteti.
Po njenem mnenju posebnega navdušenja nad Cankarjem tudi ob večjih didaktičnih naporih pri mladih ni zaznati, kakor ga nasploh ni ob branju literarne klasike oziroma zahtevnejše literature. To je mogoče pripisati splošno znanemu dejstvu, da mladi branje zaradi drugačnih interesov precej opuščajo, še doda. »Mladih se, potem ko spoznajo njihovo aktualnost, med Cankarjevimi besedili najbolj dotaknejo njegove drame.«
Med angažmajem in ironijo
»Cankar je velik tudi zato, ker je prinesel k nam moderno Evropo z vsemi njenimi zagatami in protislovji,« je svoje včerajšnje predavanje Ivan Cankar med Cervantesom in Shakespearom v dvorani SAZU sklenil akademik dr. Janko Kos. »V Cankarju se pravzaprav združujeta dve nasprotujoči si plati, ena je posvetna, socialno zavedna in angažirana, druga pa je vzvišena, umetniška, zaznamuje jo določena ironična distanca do življenja,« je ugotovil Kos, ki je premišljeval o Cankarjevem razmerju do obeh omenjenih velikanov svetovne literature, ki se vsak na svoj način izkazujeta v njegovem delu.
Cankar je na primer nadvse dobro poznal Hamleta, katerega prevod je revidiral, in nekatere motive iz te tragedije je mogoče dovolj neposredno prepoznati v drami Kralj na Betajnovi, naj gre za prizor tako imenovane mišnice, v kateri se razkrije storilca zločina, ali vzporednice med Maksom in slovitim danskim princem.
