Dejstvo je, da so ljudje moralno ambivalentni, in že zato sta neambivalentna moralnost oziroma univerzalna in »objektivno utemeljena« etika nemogoči. To je ena od tez poljsko-angleškega sociologa Zygmunta Baumana v njegovi knjigi Postmoderna etika. Kaj pomeni ta moralna ambivalentnost? Med drugim to, da lahko vsak moralni vzgib povzroči nemoralne posledice. Tako se na primer skrb za Drugega v svoji skrajnosti sprevrže v uničenje avtonomije Drugega, v prevlado nad njim ali zatiranje.
Novi prevod
Postmoderna etika je ena od okoli 50 Baumanovih knjig. Prvič je bila objavljena leta 1993, pred dnevi pa je v prevodu Urbana Tarmana izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Ob izidu slovenskega prevoda je prišel v Ljubljano tudi sam Bauman in se udeležil okrogle mize pod naslovom »Od človečnosti do posthumanitarizma: begunci in evropske vrednote«. V razpravi, ki jo je povezovala Ksenija Vidmar Horvat, je sodelovala še ena angleška gostja, Lilie Chouliaraki, s slovenske strani pa Mojca Pajnik in Lev Kreft.
Prek Izraela v Anglijo
Zygmunt Bauman, rojen leta 1925 v Poznanu, je kakšnih 15 let predaval sociologijo na varšavski univerzi, vse do leta 1969, ko se je začela antisemitska čistka med poljskimi komunisti, ki jo je vodil notranji minister Miecyslaw Moczar. Bauman je izgubil službo na univerzi in se moral, tako kot mnogi drugi intelektualci judovskega rodu, odpovedati poljskemu državljanstvu, če je hotel zapustiti deželo. Najprej je odšel v Izrael in nekaj časa predaval na univerzi v Tel Avivu, nato pa se je preselil v Anglijo in postal predavatelj na oddelku za sociologijo univerze v Leedsu. Danes je zaslužni profesor te univerze.
Ena prvih Baumanovih pomembnejših knjig, ki jo je objavil še na Poljskem, je bila raziskava o angleškem delavskem gibanju, in v Angliji je še vse do 80. let prejšnjega stoletja v svojih delih obravnaval razredne in družbene konflikte (zadnja knjiga na to temo je Memories of Class, 1982). S poznejšimi deli, kot so Work, Consumerism and the New Poor (Delo, potrošništvo in nova revščina, 1998), Liquid Modernity (Tekoča modernost, 2000), Collateral Damage: Social Inequalities in a Global Age (Stranski učinki: družbena neenakost v globalni dobi, prevedena tudi v slovenščino, 2011) se je uveljavil kot eden najpomembnejših sociologov sodobne družbe.
Kriza v času brez upanja
Za 91-letnega Zygmunta Baumana, ki je stoje govoril uro in pol, na svetu ni več veliko novega ali vsaj ne takega, česar ne bi poznali že iz zgodovine. »Nobena zmaga nad nečlovečnostjo sveta ni naredila varnejšega za človeštvo,« je zapisal v Postmoderni etiki. In še vsak obet boljšega sveta se je sprevrni v svoje nasprotje. Po padcu berlinskega zidu so nekateri že pisali o »koncu zgodovine« in napovedovali »potrošniški raj«, ko nam ne bo treba početi drugega kot hoditi v trgovine. Če ne že prej, je kriza leta 2008 naredila konec »potrošniški orgiji«. Seveda je to lahko pač še ena kriza kapitalizma, toda Bauman meni, da se od tako imenovane velike krize leta 1929, s katero je najbolj primerljiva, tudi pomembno razlikuje.
V čem? V tem, da je tedaj obstajalo ne le upanje na boljše čase, marveč je ameriški New Deal pomenil tudi učinkovit program reševanja krize, medtem ko danes takšnega upanja ni več, ker rešitve ne moreta ponuditi ne »nevidna roka« trga ne »previdna roka« države. Ta še posebno ne, ker je povsem nemočna pod velikimi transnacionalnimi silami finančnega kapitala in njegovih institucij.
Bauman imenuje to stanje, v katerem je utopljena vsaka utopična razsežnost, »retrotopija«: če se je utopija hranila s prihodnostjo, se danes prihodnosti bojimo. Prav zato se tudi tako bojimo beguncev, Tujcev, Drugih. Bauman je spomnil na Brechtovo definicijo beguncev kot nosilcev slabe vesti. Kakšne slabe vesti? Predvsem te, da mi sami lahko postanemo takšni kot oni, saj nikoli ne vemo, kdaj nas bo »nevidna roka« trga naredila tako »nevidne«, odvečne in izvržene, kot je vojna naredila z begunci.
