Predstava je nastala v koprodukciji z Opero iz Rennesa (pogledati si velja letni repertoar tamkajšnje opere in ga primerjati z domačo zlajnanostjo!), pri čemer so tuje moči domislile inscenacijsko podobo opere. Ob tem ni bilo mogoče prezreti, da je režija, ki jo je podpisal Frank Van Laecke, nastala premišljeno, ob izrazitem razumevanju za glasbo in njen tok, da je slonela na premišljeni dramaturgiji in gradila prepoznavne karakterje, pri čemer ji je uspelo prebuditi številne skrite ali speče notranje globine domačih pevskih moči. Režija z izjemo dodatne plesalke kot nekakšnega alter ega glavne protagonistke in obsedenosti z vodo, ki je bila enkrat metafora za načeti zakon in odnose (puščanje vode, razbita steklenica), drugič simbol želje po katarzi (izpiranje las in končni »pobeg« v Volgo), ni iskala izrazitejših interpretacijskih dodatkov, temveč se je osredotočala na razvoj glavnih likov, pri čemer je bila najuspešnejša v izoblikovanju naslovnega lika, razklanosti Katje Kabanove, ki hkrati hrepeni po moralni čistosti (očiščevanje z vodo!) in »čisti« ljubezni, kar se v njenem primeru izkaže kot nemogoča želja.
Urška Breznik je od vsega začetka predočala takšno dvojnost, njena zlomljenost je bila močno odrsko otipljiva, zato je bil končni skok v Volgo logični iztek njene notranje tragike, ves čas položene na odrske deske. Nekaj tega se je iz zunanje pojavnosti in notranjega občutenja preselilo tudi v glas Breznikove, ki je skušal risati dvojnosti, razklanost, željo po čistosti – odpiral se je raznolikosti med liričnim in dramatičnim, a na izpostavljenih mestih še zmeraj za odtenek preveč hitel v glasno kričavost. A kljub temu bo vloga lahko zapisana med izstopajoče v zadnjih letih. Odrsko prepričljiva je bila Irena Parlov kot nekakšen »toplo-čutni« kontrast Katji, a žal uresničen v glasovni zateglosti, ki je ne pričakujemo od nekoga, ki je gost opere. Bolj »enodimenzionalen« je bil Aljaž Farasin kot ljubimec: vloga je bila zgledno naštudirana, umanjkala pa je glasovna strastnost. Spet drugače je bilo z Vlatko Oršanić, ki je odrsko izjemno močna, v svojih srepih pogledih v resnici odvratna tašča, seveda tudi glasovno primerna, bolj pa me je begal lik Rusmirja Redžića, ki je bil režijsko bolj nedefiniran ali vsaj ne dokončno premišljen, kar je ne nazadnje dokazovala končna gesta umivanja las, nekakšno nasledstvo Katjine tragike, kar se dramaturško ne zdi logično.
Gledali smo torej predstavo, ki je potekala brez režijskih nesmislov in je odpirala poti do notranjih tegob protagonistov, postavljenih v določeno okolje in trenutek (nevihta kot metafora notranjih preokretov), skupaj z atmosfersko režijo pa je dihala tudi izčiščena scena (Philippe Miesch) s premišljeno oblikovano lučjo ter ustreznimi kostumi (Belinda Radulović). Tudi Jaroslav Kyzlink za dirigentskim pultom je pokazal več kot v prejšnjih nastopih – orkester je mestoma premogel nekaj lirične širjave in nato tudi dramatičnega zgoščevanja, čeprav bi bili kontrasti med tempi in bolj izrecno polariziranje med lirizmom in izpraznjenostjo ostinatov vsakdanjosti lahko še bolj odločni, orkestrska igra (violine) pa kdaj tudi čistejša.
Kot lani s Salomo je tudi letos s Katjo Kabanovo ljubljanska Opera dobila zmagovito premiero, toda prava »zmaga« se bo lahko odčitala, če bo to uspelo prepoznati tudi občinstvu.
