Igor Pison režira Macbetha na odru Male drame (in malce tudi zunaj njega), s komorno postavitvijo med drugim želi razbiti stereotip, da veliki dramatiki in velike zgodbe spadajo tudi in zgolj na velika prizorišča. Druga raven te zamisli/geste pa je v idejnem izhodišču, da naj se tragedija vrši iz perspektive intimnega, zasebnega, domačnega, družinskega okolja, kjer se bodo vse veličastne razsežnosti dramskega dogajanja ugledale v drugačni luči pa tudi možnost identifikacije bo morda s tem narasla. Razpolovljeni scenografski sistem (zasnova Petre Veber) je spojen iz dveh nasprotujočih si učinkov in pomenov; en del je sofisticirano oblazinjen, neomadeževan, sterilen in dizajniran, na nasprotni strani pa zrcalno podobo kaže surova, izpraznjena, nekako shirana lesena konstrukcija z baročno uokvirjenimi fotografijami bombnih eksplozij – vojne. V vizualno estetiko uprizoritve je torej vpeljana nenehna dvoličnost, ki se kaže v znakih izobilja in apokalipse, fikcije in realnosti, iluzije in dejanskosti. A vendar se zdi, da močna vizualna podoba predstave in dogajanje oziroma režijska misel govorijo drug mimo drugega; in ker ob tem kljub vsemu želijo ohranjati vsak svoje stališče uprizarjanja/upodabljanja, predstavi izmaknejo vsakršno organskost ali medsebojno nanašalnost (ki bi presegla suho uporabo scenskih elementov, ampak vanje nanesla tudi nove pomene, konotacije, asociacije). Kot dodatna sfera gozdnih elementov, s tem pa tudi sanjskega in arhetipskega vzdušja (ter spoj človeškega in živalskega), v dogajanje vstopajo še naglavne maske živali, spet pa je na primer učinek molčečega, tavajočega zajca bolj že videno lynchevski kot kar koli drugega.
Pison z načinom modeliranja zasedbe in s tem, da nekatere igralce angažira v več likov – Iva Babić (kot Hekata in Lennox), Klemen Janežič (kot Fleance) in Zvone Hribar (kot Macduff in Duncan) poleg primarnih vlog zavzamejo tudi funkcijo vešč in morilcev – sicer teži k temu, da bi tragediji vpisal še dodatni podtekst in začrtal novo vzpostavljene vzporednice med plemiči in sleherniki oziroma vzvišenim in bestialnim. A vendar nič od tega zares ne pomaga pri preseganju uprizoritvene govorice v nekaj več ali vsaj sodobnega. Igralski kod ostaja že skoraj presenetljivo konvencionalen, kar terja največji davek prav pri Macbethu (Bojan Emeršič), ves čas premočrtnem, deklarativnem, brez nepredvidenih akcij in kakršnih koli presenečenj ali odstopanj znotraj značaja. Izstopajoča točka je Barbara Cerar, ki Lady Macbeth razplasti, jo ovije v enigmatičnost, si prizadeva za vzpostavitev njene (pogubne) karizmatičnosti, ki naj se enakovredno kaže v tem, kar govori in počne, torej v aktivnosti, kot tudi v vsem nasprotnem – sumljivem molku in odmaknjenosti. Uprizoritvi se kakor da zgodi nekakšen paradoks: veliko je vsega, a ničesar prav zares. Odmev celote tako ostane precej neprepričljiv in neodločen.
