Kot sklepno premiero sezone v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) bodo nocoj uprizorili komedijo Iluzije sodobnega ruskega dramatika Ivana Viripajeva. Ob tej priložnosti nas je zanimalo, na kakšen način se sploh neko besedilo znajde na programu gledališča oziroma katera merila in premisleki pri tem vodijo načrtovalce repertoarja. Zakaj, denimo, ravno Viripajev, in ne kateri od drugih sodobnih ruskih avtorjev?
Več razlogov za uprizoritev
»Viripajev je zanimiv, ker je tako vsestranski – ni le dramatik, ampak tudi režiser, scenarist, kariero pa je začel kot igralec,« razmišlja dramaturginja novonastale predstave Petra Pogorevc. »Skratka, medij res izvrstno pozna, pri tem pa v svojih dramah ne glede na vsakokratno temo preiskuje tudi možnosti, ki jih ima gledališče za njeno uprizarjanje, zaradi česar so njegova dela vselej svojevrsten izziv.« V Iluzijah se na primer loteva vprašanja ljubezni skozi zgodbo o dveh ostarelih parih, pri čemer naslov besedila meri tako na vprašanja srca kot na naravo gledališča. »Na eni strani imamo opraviti s premislekom, ali je to, da se v nekoga zaljubiš, lahko le privid, ki ima lahko trajne ali celo tragične posledice; po drugi strani pa Viripajev s tem, da vnaprej onemogoči možnost običajne odrske iluzije, torej poistovetenje dramskih oseb z nastopajočimi igralci, tematizira različne oblike preseganja pričakovanega polja iluzornosti v gledališču.«
Razlogov, zaradi katerih je lahko uvrstitev takega dela na repertoar hvaležna, je torej po mnenju Pogorevčeve več, čeprav ne gre za avtorja, ki bi bil (vsaj pri nas) znan do te mere, da bi pritegoval že s svojim imenom. »Viripajev je razmeroma uveljavljen dramatik, ki ga uprizarjajo marsikje po Evropi, res pa je, da morda ni tako zelo specifično ruski, ampak je precej univerzalen,« še razloži dramaturginja. »Navezuje se na zelo konkretne človeške usode, toda skozi njih se loteva velikih, večnih tem, vprašanja o teatru, ki jih obenem odpira, pa so privlačna za sleherni oder – tako lahko gledališki sladokusci uživajo v njegovem jeziku ali v tem, kako so oblikovane osebe v drami, po drugi strani pa je zgodba o slehernikih, ki premišljujejo svoje življenje, zanimiva tudi za povsem običajnega gledalca.«
Brez vnaprejšnjih omejitev
Kot doda direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, ki v odločilni meri oblikuje tamkajšnji repertoar, je med njihovimi glavnimi poslanstvi zapisano uprizarjanje sodobne domače in svetovne dramatike, in tudi ta poklicanost jih žene pri nenehnem iskanju novih besedil. »Sledimo številnim sodobnim evropskim dramatikom, katerih delo se nam zdi zanimivo, in pri tem njihove drame včasih uprizorimo skoraj sočasno s krstnimi uprizoritvami, kot je bilo to na primer pri Kosu plastike Mariusa von Mayenburga. Po drugi strani pa je umeščanje klasikov na program praviloma zaznamovano z njihovim razmerjem do prej izbranih sodobnih besedil oziroma glavne tematske poteze sezone, ki jo ta vzpostavljajo. Osnovna rdeča nit namreč zelo pogosto izhaja iz določenega besedila, ki ga čutimo kot vsebinsko osrednjega, četudi to nikakor ni nujno največja ali najdražja produkcija leta.«
Kot odločilni merili za izbiranje novih besedil izpostavlja vsebino, ki mora biti »aplikativna na našo situacijo«, in seveda kakovost. »V splošnem imamo pri oblikovanju repertoarja povsem proste roke, edino, mimo česar ne moremo, je dejstvo, da naši gledalci nekako pričakujejo vsaj en muzikal letno, vendar tudi tu namesto odkupovanja tujih franšiz raje iščemo izvirna slovenska besedila,« pojasni. »Sicer pa si glede zastopanosti posameznih žanrov v sezoni ne postavljamo vnaprejšnjih omejitev; končna programska podoba vselej izhaja iz izbranih besedil, nikoli pa se ne oblikuje kot posledica razmišljanja v slogu 'vsega po malem za vse' – takšni repertoarji so mi osebno celo skrajno zoprni.«
