Medtem ko iz srednjih šol in fakultet prihajajo nezaposljivi družboslovci in gimnazijski maturanti, pa po drugi strani delodajalci ne najdejo kadrov, ki jih zares potrebujejo, zlasti tehničnih in obrtniških poklicev, kot so varilci, orodjarji, zidarji, strugarji, elektroinštalaterji, tesarji, mizarji, kuharji, natakarji, mesarji... Zakoreninjeno prepričanje mladih in njihovih staršev, da so ti poklici težki, umazani in slabo plačani, resda pogosto ni daleč od resnice, njihova ključna prednost pa je, da omogočajo redno in stabilno službo, kar je v današnjih časih velik luksuz.
Z vsemi težavami kadrovanja v deficitarnem poklicu se ubadajo tudi v grosupeljskem mizarskem podjetju MZG, ki se je specializiralo za proizvodnjo pisarniškega pohištva, opreme za otroške in mladinske sobe, apartmaje in hotelske sobe. »Mizarje je težko dobiti, sploh tiste z izkušnjami. Lesne šole sicer so, v Ljubljani, Škofji Loki, Novi Gorici, Novem mestu in Mariboru, a je vanje premalo vpisa, poleg tega je polovica fantov, ki gredo v te šole, sinov obrtnikov in ostanejo doma,« pravi Roman Zupančič, direktor nekdanje »gazele«, ki letno ustvari okoli milijon evrov prometa in zaposluje 15 ljudi.
Ker usposobljenih kadrov na trgu ni, vzamejo to, kar lahko dobijo. »Največ novih delavcev pripeljejo kar sami zaposleni. V bistvu je dovolj, da fant nima dveh levih rok in da ima delovne navade.« Sicer pa so po Zupančičevi oceni tudi tisti, ki pridejo z lesnih šol, vse prej kot primerno izučeni. »Problem je v razliki med teorijo in prakso. Če znam uporabljati program word, še nisem novinar. Enako je pri mizarstvu, kjer glavno orodje ni več žaga, ampak računalnik. Ni dovolj, da ga zaženeš, ampak da obvladaš posebne programe, nekakšne autocade za lesarstvo, s katerimi sestavljaš pohištvo kot z lego kockami. Takšnih programov, ki so enako nujni, kot sta bila nekoč risalni blok in svinčnik, na šolah nimajo. Če bi jih učenci znali uporabljati, ne bi iz šol prišli samo z izobrazbo, ampak tudi z znanjem,« ugotavlja Zupančič.
Z razvojem računalniške tehnologije se je poklic mizar močno spremenil. »To ni več umazano delo. Vse je povezano z računalnikom, tudi v proizvodnji, ročnega dela je zelo malo, zato tudi ni več nevarnosti, da bi kdo ostal brez prstov.« Ročno delo je ostalo le še pri montaži, ki pa ima po Zupančičevih besedah to prednost, da ti zagotovo vsaka gospodinja skuha kavo. Slabša plat poklica so plače, ki se zaradi nizke dodane vrednosti v panogi gibljejo od 800 do največ tisoč evrov neto.
»Plače res niso visoke, vendar pa je ključna prednost poklica, da vsak mizar zlahka najde delo, vsaj kot popoldansko obrt. Možnosti zaslužka je veliko, saj vsak pozna koga, ki potrebuje takšne izdelke. Rokodelcev oziroma tistih, ki znajo nekaj narediti z rokami, pa v Sloveniji močno primanjkuje,« pravi Zupančič, ki namerava v prihodnje zaposliti še kakšnih pet, šest mizarjev.
Visoki dodatki za papirničarje
Zaposlitvenih težav nimajo le v manjših firmah, ampak tudi v največji in najuspešnejši slovenski papirnici Količevo Karton, ki bo čez štiri leta praznovala stoletnico obstoja. Čeprav imajo njihovi zaposleni nadpovprečne plače, pa jih pri iskanju kadrov ovira neugoden delovni čas. Proizvodnja poteka 24 ur dnevno, zato morajo zaposleni delati v kar štirih izmenah.
Količevo Karton zaposluje različne profile tehničnih usmeritev, od upravljalcev procesnih strojev v proizvodnji kartona do upravljalcev težke mehanizacije, ki skrbijo za skladiščenje in odpremo lesa, odpadnega papirja in celuloze. »Za delo v proizvodnji kartona potrebuje delavec približno tri leta, da začne samostojno delati na svojem delovnem mestu. Ker papirniških šol v Sloveniji ni, smo se sprijaznili, da dobimo neizkušenega delavca in da moramo vložiti čas, denar in energijo, da ga priučimo,« pravi vodja splošne in kadrovske službe Karlinca Dolar, ki upa, da se bodo uresničile obljube ministrstva za izobraževanje o uvedbi vajeništva. Za zdaj pa je, dodaja, pomembno predvsem to, da so kandidati tehnično usmerjeni, da imajo ročne spretnosti, da jih poklic zanima, predvsem pa, da jih ne moti štiriizmenski delovni urnik.
Mladim delo v papirništvu priporoča zato, ker gre za »zanesljivo, dolgoročno zaposlitev«. »Vsak, ki se najde na tem delovnem področju, si lahko zgradi stabilno kariero, polno strokovnih izzivov.« Bistveno boljši kot nekoč so tudi delovni pogoji. »Poklic načeloma ni več umazan, roke je treba zavihati le pri kakšnih okvarah. Sicer pa je okolje čisto, območje HACCP (območje strožjih higienskih zahtev, ki je nujno v živilski branži, op.p.) se začenja že v proizvodnji.«
Glavni motiv za zaposlitev so plače, ki segajo od 1600 do 2500 evrov bruto, v zadnjih šestih letih pa so se povečale za 32 odstotkov. Poleg dodatkov za izmensko delo prejmejo zaposleni 75-odstotni dodatek na nočno in nedeljsko delo, kar 200- do 300-odstotni dodatek za delo ob praznikih ter stimulacijo za stalnost v višini 35 do 72 odstotkov povprečne plače delavca. Poleg tega redno izplačujejo božičnico, ki je višja od povprečne plače, v začetku leta pa že več kot deset let delijo med zaposlene tudi del dobička – ta delež nenehno raste in dosega okoli 13 odstotkov letne mase plač.
Količevo Karton ima trenutno 373 zaposlenih. Letno zaposlijo 26 do 40 novih sodelavcev, uspešnost zaposlovanja pa je 85-odstotna, kar pomeni, da 85 odstotkov novih zaposlenih ostane v podjetju več kot eno leto. Povprečna starost zaposlenih znaša 42 let.
»Rast zaposlovanja je seveda povezana z uspešnostjo poslovanja,« pravi direktor Količevo Kartona Branko Rožič. »Če podjetje ni uspešno, potem na daljši rok tudi na kadrovskem delu ne more kaj dosti uspevati, sploh danes, ko je veliko možnosti iskanja dela tudi na evropskem trgu.«
Papirnica je od privatizacije leta 1992 prestala številna turbulentna obdobja. Leta 1995, ko je vodenje družbe prevzel Rožič, je izguba presegala 2,6 milijona evrov, tovarna je bila stroškovno neučinkovita, nekonkurenčna, prezadolžena, proizvodne zmožnosti so presegale tržne potrebe, tehnološka opremljenost pa je bila skromna. Po več spremembah lastništva, papirnica je potovala iz italijanskih pa do španskih rok, je od leta 1998 v lasti avstrijskega družinskega koncerna Mayr-Melnhof, ki je eden največjih igralcev v dejavnosti izdelave in predelave premaznih kartonov na svetu.
Z delovnimi pogoji, zlasti pa s plačami, so zadovoljni tudi zaposleni. »Delaš sicer veliko, na petek in svetek, tudi ponoči, a zaposlitev je redna, plača pa okoli 1300 evrov neto,« pove Janez Omahna, ki je v firmi že 22 let. Začel je kot neizučeni delavec na oddelku dodelav, nakar ga je podjetje poslalo na enoinpolletno usposabljanje v izobraževalni center Steiermühl v Avstriji, kjer se je usposobil za strojevodjo. Čeprav je v proizvodnji skoraj neznosna vročina 80 stopinj, pa so ji delavci izpostavljeni le ob vsakournih obhodih in nadzorih ter pri popravilih, sicer pa opravljajo svoje delo za računalniki v klimatiziranih prostorih.
Delovna izmena traja največ sedem zaporednih dni, enkrat mesečno pa ima vsak delavec podaljšan vikend, od četrtka ob 14. uri do 14. ure v ponedeljek. »Pogoji dela so sicer težki, a po drugi strani delo ni monotono, pri reševanju tehničnih problemov so prisotni številni izzivi,« meni Janez Kokalj, strokovni delavec za varnost pri delu.
»Mislimo, da smo zelo dober delodajalec. Zaposleni so vključeni v kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje, poleg tega imajo možnosti dodatnega izobraževanja. Delovne pogoje nenehno izboljšujemo, zelo pa smo aktivni tudi na področju promocije zdravja, za kar letno namenimo okoli 150 tisoč evrov,« pravi Dolarjeva. Poleg ozaveščanja in raznih delavnic na temo zdravja imajo zaposleni možnost obiskovanja fitnesa, organizirano vadbo joge, meritve tlaka, krvnega sladkorja. Delavcem, ki opravljajo izmensko delo vsaj 20 let ali pa so v podjetju že 30 let, omogočajo vsaki dve leti enotedensko okrevanje v počitniških kapacitetah v lasti sindikata podjetja, delavcem pripadajo na vsaki dve leti okulistični pregled in povračilo stroška stekel, v primeru težav s hrbtenico pa lahko na vsaki dve leti desetkrat obiščejo fizioterapevta.
Gostinstvo je način življenja
Z visoko rastjo in uspešnostjo poslovanja se lahko pohvalijo tudi v ljubljanskem podjetju Vivo catering, žal pa so tam plače, kakor tudi nasploh v gostinstvu, precej pičle. Prav nizke plače so tudi glavni razlog, da sodita med deficitarne poklice tudi kuhar in natakar, ugotavlja direktorica in ustanoviteljica podjetja Jerneja Kamnikar. »Kvalitetni kadri, ki jih izšolamo v Sloveniji, so ali sinovi in hčere obrtnikov in hotelirjev ali pa odidejo v tujino. Mi jih za nekaj sto evrov ne moremo zadržati.« Vzrok za nizke plače, ki le redko dosegajo 900 evrov neto, vidi Kamnikarjeva v nizkih cenah storitev, visokih davkih, delovni zakonodaji in v tem, da poklici v gostinstvu še vedno niso dovolj cenjeni.
»Pri iskanju natakarjev je problem tudi v naši mentaliteti. V Srbiji denimo je natakar ponos družine, on sam pa je počaščen, da si njegov gost, da te lahko postreže. V Sloveniji pa imamo sindrom nekakšnega hlapčevstva, počutimo se, kot da s tem služimo drugemu,« pravi Kamnikarjeva. Čeprav se tudi kakovostnih kuharjev ne da obdržati, je pri njihovem kadrovanju manj težav. »V kuhinji je nujen zgolj en res dober 'šef', dober organizator, ostalo so pomočniki, ki so lahko manj kvalificirani. Po drugi strani pa v cateringu potrebuješ pet in ne samo enega dobrega natakarja. Vsak je enako pomemben člen, saj so prvi stik z ljudmi.«
Čeprav je že sam šolski sistem na področju gostinstva po mnenju Kamnikarjeve zelo dober, so v Vivu postavili na noge pravi kadrovski inženiring. »Smo valilnica kadrov. Imamo svojo lastno akademijo in oddelek, ki se ukvarja samo z razvojem. Skozi prakso in občasno delo z mentorji ter s posebej zaposleno andragoginjo letno usposobimo 100 do 150 mladih, vendar pa jih od tega zaposlimo le dva ali tri. Zakaj? Narava dela v cateringu je tako zahtevna, da ni za vsakega. Je način življenja. Če ne živiš za 'hišo', če ne živiš za zgodbo, nisi učinkovit pri svojem delu,« pojasnjuje Kamnikarjeva.
Ker je njihovo delo v precejšnji meri sezonskega značaja, se ob različno visokem prometu, ki niha od 20 tisoč pa do 400 tisoč evrov mesečno, spreminja tudi število zaposlenih. Ob redno zaposlenih vodjih, tako imenovani bazi, na sprejemih in pogostitvah najemajo stalne zunanje sodelavce. Če gredo na primer delat sprejem v Rim, bodo šli tja iz Viva štirje predstavniki, tam pa jih bodo najeli še kakšnih deset.
Vivo se je v zadnjih letih uveljavil kot pomemben igralec na trgu ponudbe hrane in pijač. Z letno rastjo v višini 40 odstotkov imajo že več kot dva milijona evrov letnega prometa. »Naše konkurenčne prednosti so 24-urna pripravljenost, izredna fleksibilnost, nekataloška prodaja, individualen pristop ter dolgoletna partnerstva z naročniki. Sicer pa smo vsi v podjetju 24 ur na dan z dušo in telesom vivovci. Tudi zaposleni so privzeli slogan 'Vivo ni služba, Vivo je način življenja',« pojasnjuje Kamnikarjeva.
S tem se strinja tudi Vivov kuhar Alen Velcer, ki je že v osnovni šoli vedel, kaj bi rad postal. »V Vivu sem videl priložnost, ki se jo splača izkoristiti.« Z delovnimi razmerami in plačo je zadovoljen, upa pa, da bo z delom pri mednarodno priznanem podjetju, kot je Vivo, v karieri še zelo napredoval. »Kariera je odvisna od ustvarjalnosti. Marsikam se da priti, če je le volja in znanje,« pravi.
Po besedah Kamnikarjeve je spekter dela v Vivu tako širok, da živijo kot v teatru. »S športne prireditve gremo na koncert, potem na otvoritev razstave, nato v kakšno podjetje. V enem dnevu zamenjamo sedem, osem različnih okolij. Delo je absolutno zanimivo, je priložnost, da se zaposleni pokažejo, da napredujejo, lahko se srečujejo z znanimi osebnostmi... Slabši vidik našega dela sta delovni čas in stalna pripravljenost, zato moraš biti za tak posel fleksibilen, odprt, brez okvirov.«
Mesar je poklic prihodnosti
Kakor ima delo v cateringu svoje prednosti in slabosti, jih ima tudi delo v klasičnih restavracijah. Te imajo namreč stalen urnik, ponavljajoč proces, stalne goste. »Ni toliko izzivov, zato so primernejše za bolj rutinske ljudi,« pravi direktorica Viva. Čeprav priznava, da je delo v gostinstvu težko, zlasti v kuhinji, pa mladim takšne zaposlitve vseeno priporoča. »To je poklic, v katerem si kadarkoli in kjerkoli po svetu vedno zaposljiv, ob tem pa je zanimiv zaradi stika z gosti in spremembe okolij, v katerih delaš,« pravi Kamnikarjeva, ki je prepričana, da bodo tudi za slovensko gostinstvo nastopili boljši časi.
Da med deficitarne poklice sodi tudi mesar, je po besedah direktorja Loških mesnin Mitje Vodnjova več vzrokov. »Eden je v tem, da ima ta poklic negativen prizvok, saj ga povezujejo z ubijanjem živali, pa tudi, da je umazan in naporen. Drugi razlog je v tem, da smo se s kvaliteto hrane doslej vse premalo ukvarjali. Za tretjega pa je kriva industrija, saj smo se poskušali na vsak način prilagoditi zahtevam trga, kar je povzročilo, da smo poklic cenovno razvrednotili.«
Sicer pa je na splošno za deficitarnost fizičnih poklicev, kot ugotavlja Vodnjov, kriva predvsem vzgoja. »Starši govorijo, pojdi študirat, da ti ne bo treba delati. Vsak bi bil v pisarni, vsak bi bil odvetnik ali ekonomist. Na srečo se to zdaj končno spreminja, saj je teh odvetnikov, ekonomistov in družboslovcev toliko, da jih polovica ne dobi službe.« K spremembi razmišljanja je po njegovem pripomogel tudi tehnološki napredek. »Način dela in standardi so se zelo spremenili. Če je za mesarsko branžo nekoč veljalo, da se dan začne z enim šnopsom, potem pa na juriš, je to zdaj popolnoma drug svet. V klavnici imamo vsak dan tri do pet veterinarjev, kar pomeni, da smo pod takim nadzorom, kot da bi ob vozniku v avtu ves čas sedel policist.« Poleg higiene je, kot pravi, v kar največji meri poskrbljeno tudi za čim bolj humano ravnanje z živalmi.
Kljub bistvenemu izboljšanju delovnih pogojev pa Vodnjov priznava, da je delo mesarja še vedno zelo zahtevno. »Fizičnega napora sicer ni več toliko, a dejstvo je, da se ves čas dela pri temperaturi sedem stopinj, to pa je zelo utrujajoče. Poleg tega je v prostorih voda, kri, dela se stoje. Vse ni ravno lepo.«
Ker niso nikakor lepe niti plače, ki se gibljejo od 700 do 900 evrov neto, imajo z iskanjem kadrov precejšnje težave. »Za mesarski poklic gre redko kdo študirat, razen če je doma na kmetiji. Večinoma pa gre za ljudi, ki so bili prej klasični proizvodni delavci in smo jih tu izučili,« pravi Vodnjov. Čeprav bi si še kako želel, da bi delavci imeli več predznanja o živilstvu, tudi teoretičnega, pa tega zaradi pomanjkanja šol in slabega vpisa ni mogoče doseči. Kakšne so razmere, dobro ponazarja anekdota z biotehničnim centrom v Naklem. »Na vprašanje, koliko njihovih učencev bi lahko pri nas zaposlili, sem rekel, da malo, mogoče tri, štiri, pet na leto. Nakar so mi pojasnili, da se jih toliko še vpisalo ne bo,« se spominja Vodnjov.
A to se bo po njegovem v prihodnosti spremenilo. »Mesarski poklic ponuja stabilnost zaposlitve in je definitivno perspektiva. Povsod drugod prihajajo roboti, tu jih ne bo. Razvoj gre v drugo smer. Ne v masovno proizvodnjo, ampak v diverzifikacijo.«
Prav takšna usmeritev je Loškim mesninam omogočila sedanjo visoko rast. Letni promet se je od leta 2010 do lani povečal s štirih na 18 milijonov evrov, število zaposlenih pa s 35 na sto, od tega je 70 mesarjev. »Včasih smo bili samo klavnica, danes prodajamo končne izdelke. Ponuditi skušamo zelo veliko različnih produktov, ob tem pa zagovarjamo stališče, da moramo narediti vse – od še živega bika do spečenega zrezka,« pojasnjuje Vodnjov.
Zato pa, kot dodaja, potrebujejo kvalificiran kader, ljudi z znanjem, predvsem pa z novimi idejami. »O mesarjih govorimo kot o neke vrste proizvodnih delavcih, kar pa v bistvu ni prav. To je namreč vse bolj tudi kreativen poklic. Ne gre več le za prodajo mesa na kile, ampak za celovito pripravo hrane.«
