Tone Partljič, dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo: Gledališče je kot geto, v katerem nenehno brbota

Po osamosvojitvi je dolga leta preživel kot poslanec v državnem zboru, ki pa je umetnosti vselej dajal prednost pred politiko. »Pobesnel sem, če mi je po celem dnevu prerekanj, obtoževanj in žalitev v parlamentu kdo rekel: no, zdaj se ti pa ni treba nič truditi, samo vse to napiši, pa boš imel najboljšo komedijo. To se mi je zdela zares groba žalitev za literaturo!«

Predvsem sem bil zelo presenečen. Upam, da ne bo zvenelo kot sprenevedanje, toda zares ne premišljujem o rečeh, kot so nagrade. Morda tudi zato, ker sem bil štiri leta predsednik Društva slovenskih pisateljev, kjer vsako leto predlagajo koga za Prešernovo nagrado, bil sem umetniški vodja v gledališčih, ki prav tako dajejo svoje predloge; pri tem sem naletel na mnogo ljudi, ki so jim nagrade toliko pomenile, da so se nekateri že kar patološko obnašali. Recimo, nekoč je prišel k meni pisatelj disident: »Pravkar sem bil na centralnem komiteju, kjer so mi zagotovili, da ne bodo protestirali, če dobim Prešernovo nagrado. In upam, da me zdaj ne boste izdali vi, pisateljski prijatelji!« Prav nič ni pomagalo, da sem mu pojasnjeval, da ima društvo za te predloge posebno komisijo, na katero celo kot predsednik nimam nobenega vpliva. Bil je užaljen, češ da se nočem zavzeti zanj. Ampak to še lahko razumem; spoznal pa sem tudi take, ki so mi ob sleherni nagradi, ki jo je dobil kdo drug, potožili: »Spet sem dobil brco v obraz, teh ponižanj ne bo nikoli konec!« Takšnih prizorov sem videl toliko, da nisem nikoli pustil, da bi mi kdo govoril, kako da bi moral jaz dobiti kakšno nagrado, niti jih nisem pričakoval. Seveda pa je Prešernova nagrada izjemna čast in sem je zelo vesel – zlasti zato, ker sem bil prepričan, da je nemogoče, da bi jo lahko dobil.

Nisem verjel, da bi me utegnili resno obravnavati kot kandidata zanjo. Pred leti sta me za Prešernovo nagrado predlagala Andrej Brvar in žal pokojni Marijan Kramberger; skupaj z njima, Dragom Jančarjem in Francetom Forstneričem sem nekoč sestavljal mariborsko peterico. To sta mi tudi povedala, pa sem rekel, naj tega raje ne počneta. Ko so se pozneje tej pobudi pridružili še drugi, sem se že prav jezil. Mislil sem si: zakaj bi se moralo med kandidaturami sploh valjati moje ime, da se bo potem komisija zmrdovala, kaj vendar tu počne neki ljudski dramatik, ki ga igrajo samo še v ljubiteljskih gledališčih – tako namreč marsikdo gleda name. In čeprav me novica o nagradi notranje ni vznemirila, sem zato zdaj vseeno malo napihnjen, ker bo Prešernovo nagrado dobil komediograf. Vsaj domnevam, utemeljitve namreč še ne poznam, da sem jo dobil predvsem za svoj komedijski opus; v tem namreč nekoliko odstopam od drugih, medtem ko je v prozi veliko boljših od mene. Saj so se mi tudi nekatere knjige posrečile; sploh za zadnji roman Sebastjan in most, pa tudi pred tem za Pasjo ulico, sem dobil celo kakšno dobro kritiko. A pri sebi med njimi niti ne delam razlik, vse imam rad, čeprav potem, ko jih napišem, o njih ne razmišljam več kaj dosti.

Res je, leta 1980 sem dobil nagrado Prešernovega sklada za satirične komedije, za igro Moj ata, socialistični kulak nekaj let pozneje Grumovo nagrado... Neokusno bi bilo, če bi trdil, da se mi je godila kakšna krivica. Pa se mi vseeno ni zdelo verjetno, da bi se utegnili resni ljudje v odboru za Prešernove nagrade odločiti zame; v šali bi lahko rekel, da imajo očitno smisel za humor. Komediografi se namreč pogosto čutimo malo prezrte, če ne prezirane, in zdi se mi, kot da so zdaj nekakšno priznanje dobili tudi vsi tisti, ki so pisali komedije, vendar ostajajo celo v gledališki zavesti nekako odrinjeni. Pa ne mislim na Linharta, ki je na vrhu našega Parnasa, ali pa na Cankarja, ki je po mojem mnenju še vedno nepreseženi vrhunec slovenske dramatike, bolj na razne čitalniške komediografe, Vilharja, Alešovca in druge, ki sploh niso pisali tako slabih iger, vse do sodobnikov, kot so Franček Rudolf, Pavle Lužan ali Ervin Fritz, da ne govorimo o Vinku Möderndorferju, ki sicer ustvarja še marsikaj drugega.

Malo sem tudi zadovoljen, da Prešernovo nagrado prejme književnik iz Maribora; pred davnimi leti jo je dobil Janko Glazer, pozneje še Drago Jančar, ki pa že desetletja živi v Ljubljani, potem pa nihče, vse do lani, ko jo je prejel Andrej Brvar. Pa sploh nisem eden tistih, ki se pritožujejo nad centralizmom, v Ljubljani sem živel dvajset let in jo imam rad, lokalpatriotizem v slogu »Hvala bogi, da sn Štajerc!« pa se mi zdi povsem absurden. V Sloveniji je res nepomembno, kje je kdo doma. Smo pa zdaj Prešernovo nagrado dobili vsi trije še živi člani peterice, ki nas imajo številni še zmeraj v želodcu, češ da smo imeli privilegije in podobno; danes se mogoče res tako zdi, ker smo si vmes pridobili literarni ugled, v resnici pa je bilo nasprotno, vseskozi smo imeli težave. Mene so klicali celo na Udbo, naj se odpovem tem prijateljem, sicer ne bom mogel delati v gledališču.

Mislim si, da mora biti pisatelj vendarle nekje doma; tudi Andrića si na primer ne morem predstavljati brez Bosne. V Ljubljani sem se počutil dobro, toda v vsem tem času, ki sem ga preživel v njej, nisem napisal ničesar. Morda kakšne članke, a literaturo sem lahko pisal le v tej sobi, kjer sediva. V Mariboru sem preživel petdeset let, zame je tu vse živo in pomenljivo, vsak kraj me na kaj spominja: nekje sem jokal ves zaljubljen, drugje sem se osmešil pred profesorico, na tistem mestu sem skoraj utonil v Dravi... V Ljubljani pa sem kot v praznem prostoru; saj premore veliko lepot, vendar mi te ne pomenijo nič osebnega. Drži torej, da sem vselej izhajal iz tukajšnjega okolja – to odseva tako v moji mladostni prozi, delih, kot sta Pri Mariji Snežni zvoni in Starec za plotom, kakor tudi v mojih zadnjih romanih. Nikoli pa nisem imel namena pisati »mariborskih« del, teme, ki se jih lotevam, so navsezadnje univerzalne; vendar pa korenin ne morem skriti in si niti ne predstavljam, kako bi jih kot pisatelj lahko.

Seveda, pozna se, da sem odraščal na podeželju, to se pozna tudi Kulaku, kjer so prisotne določene vsebine iz omenjenega mladinskega dela. Morda to prepogosto povem, ampak res sem dobesedno sin hlapca in dekle. Oče sicer ni bil iz revne družine, toda zgodaj je ostal brez staršev in je nato odšel k nekemu kmetu, kjer je pomagal pri hiši. Mati je bila nezakonska hči dninarice, skrajni kmečki proletariat, in je vseskozi živela pri tujih ljudeh. S sestro sva se rodila v Hočah, tik pred vojno pa je oče dobil službo na železnici, kar je zanj pomenilo precejšen socialni vzpon – to je le bila varna državna služba, vedel si, da te ne bodo sredi zime nagnali iz hiše. In takrat smo se preselili v Pesnico, kjer smo dobili v uporabo neko stanovanje. Pozneje sem začel hoditi v šolo v Maribor, postal sem učitelj, kar se tudi vidi v moji literaturi...

Gledališče me je silno pritegovalo, ne vem prav dobro, zakaj. Prebiral sem vse v zvezi z njim, kar sem dobil, od zgodovine do priročnikov; nato sem začel pisati drame, kot prvo so mi leta 1968 v Mestnem gledališču ljubljanskem uprizorili Ribe na plitvini. To mojo zagnanost je nekako opazil takratni ravnatelj mariborske Drame Branko Gombač, ki je v gledališču ravno ostal brez dramaturga, in me je velikodušno povabil k sodelovanju. Zame je bil to velik življenjski preobrat, saj sem se lahko posvetil vsemu, o čemer sem sanjal. A četudi sem se v gledališču počutil kot riba v vodi, sem si neznansko oddahnil, ko sem po dvajsetih letih odšel. Kajti sčasoma, sploh potem ko sem postal umetniški vodja v Mestnem gledališču ljubljanskem, nato pa še v ljubljanski Drami, se mi je gledališče zazdelo skoraj kot neke vrste kletka. Kot umetniški vodja si odgovoren za ves repertoar, ustrezno zasedenost in razvoj igralcev, praktično tudi za ponovitve, jaz pa sem v gledališču preživel še vse večere, saj v Ljubljani nisem imel pravega doma in mi ni bilo do tega, da bi ždel v prazni sobici. Gledališče je samo po sebi dokaj zaprto okolje, usmerjeno je predvsem nase – kaj bomo igrali, kdo bo imel katero vlogo in tako naprej; je kot nekakšen geto, v katerem pa hkrati nenehno nekaj vre in brbota. In tako se mi je polagoma zazdelo, da sem v njem veliko dlje od resničnega življenja kot takrat, ko sem bil še učitelj na vasi. Preprosto nisem več vedel za svet okoli sebe. Zato sem se na neki točki odločil, da je dovolj in da bi raje še kaj napisal. Po tej plati mi je bilo torej v veliko olajšanje, ko sem se poslovil od svoje največje ljubezni.

Nihče ne sliši rad, kadar povem, da Slovenci najprej nekoga izvolijo, potem pa planejo po njem. Vsi so mi govorili: zakaj si šel tja, prej si bil tako v redu človek, zdaj pa si le še ena svinja pri koritu. Veliko simpatij sem izgubil, ne da bi kaj slabega naredil, samo zato, ker sem bil poslanec. Toda v parlamentu se nisem počutil prav nič bolj moralno ogroženega kot prej. Če ilustriram: bil sem poslanec LDS, in v osmih letih, kolikor je to stranko vodil dr. Janez Drnovšek, je samo dvakrat prišel med nas, da bi nas pregovoril, naj ga v neki zadevi podpremo, sicer pa sem vedno lahko glasoval po svoji vesti. Včasih sem se glede kake stvari tudi premislil, mislim pa, da sem ostal časten. Pa saj niti nisem imel priložnosti, da bi se kaj umazal, mislim celo, da se poslanci težje okoristijo kot kdo drug, ker si v politiki bolj pod lupo. Poglejte samo afero z dodatki na pripravljenost: prejemali so jih ljudje na najbolj uglednih položajih, vendar ne kot politiki, ampak kot profesorji na univerzi. Takšnih primerov je v naši družbi ogromno, ljudje pa trdijo, da bi bila Slovenija raj pod soncem, če le ne bi bilo teh smrdljivih politikov.

Gre za povsem drug problem. Ko sem bil poslanec, sem imel v Mariboru ob ponedeljkih poslansko pisarno. Že od petka zvečer, ko sem prišel domov, so pri meni zvonili telefoni, vsak je za kaj prosil. Nimam razloga, da bi vam lagal: od stotih ljudi, ki so prišli k meni, jih je osemdeset hotelo kakšno uslugo – da naj, recimo, posredujem pri nekem direktorju, da bo njegov sin dobil službo. Nič ni pomagalo, da sem rekel, da se tako ne dela, vsak mi je odvrnil, da to počnejo vsi. Spet drugi je hotel, naj mu pomagam spremeniti kmetijsko zemljišče v zazidljivega. In tako naprej – skoraj vsi so hoteli z mojo pomočjo malce obiti postopke in zakone. Le vsak deseti je imel resnične probleme: da mu recimo država ne plačuje pogodbenih obveznosti in podobno. Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so se hoteli preko mene nekomu maščevati in so pričakovali, da jim ga bom pomagal uničiti... Tako je šlo vsa ta leta. Moja iluzija, da smo načeloma vsi poštenjaki, a imamo na žalost pokvarjene ljudi na oblasti, se je hitro razblinila. Splošno stanje je ravno nasprotno: nekdo upravlja bloke in poskuša opehariti stranke na vsakem koraku; nekdo drug ima bife, a ne plačuje natakarice, kot bi jo moral. Skupaj pa za šankom vse dni debatirata, kako pokvarjeni so politiki. To me je presunilo – da je vsem nam spodrsnilo pri državljanski odgovornosti.

Komedija ima prednost, da te ne jemljejo tako zares. Če komu stopiš na žulj, se namreč vsi obnašajo enako, nobena oblast, leva ali desna, ne vidi rada, da se ji posmehuješ ali jo kritiziraš. Toda če lahko rečejo, saj ta je samo neki humorist, s tem kritiki odvzamejo nekaj teže. Še kot študent sem napisal dramo Reformirana Sneguljčica, kjer sem prepletel pravljico in gospodarsko reformo; Sneguljčica je bila čistilka na šoli. In so jo prepovedali, mojo prvo igro. Pa naj bi se zaradi tega počutil kot nekakšen disident? Leta 1973 sem napisal Ščuke pa ni, in ne vem, ali imamo kakšno dramo, ki se bolj dela norca iz samoupravnega socializma – jaz sem v gledališču videl, da samoupravljanje ne more vzdržati, ko so razne komisije, sestavljene iz zaposlenih, določale osebni dohodek in pravilnike. Imeli smo vse manj vaj, vedno več pa smo plačevali za posebne priprave doma; določeno je bilo tudi, da ima vsak pravico do ene velike vloge letno – vsak bi torej lahko igral Hamleta, če tako rečem, še več, predpisano je bilo, da ga mora! No, ni treba biti zelo pameten, da opaziš, da so priimki oseb iz te igre isti kot v Cankarjevi drami Za narodov blagor, edini pozitivni lik iz nje, Ščuka, pa manjka – od tod tudi naslov. Potem sem v nadaljevanju, O ne, Ščuke pa ne, opisal, kaj bi se zgodilo, če bi se vseeno pojavil nekdo, ki bi pokazal pogum in odgovornost: zlomijo ga in izženejo. Se mi zdi, da sem se še kar delal norca iz sistema, a so mi potem v uprizoritvi druge Ščuke z utemeljitvijo, da so dramaturško prešibki, črtali najbolj udarne dele. Tudi s Kulakom sem imel nekaj težav, vendar ne resnih: nekoč me je, denimo, ustavila Lidija Šentjurc in mi rekla, vi se iz vsega norčujete, ampak nam je šlo res za človeka, vi pa pišete, kot da nam je šlo le za funkcije. No, tudi v državnem zboru so me nasprotniki pogosto diskreditirali v slogu, to je pa rekel humorist, a me to ni motilo, saj mi je omogočalo malo več svobode.

Takrat sem delal v gledališču in za pisanje nisem imel veliko časa – imel pa sem vso igro v glavi, nosil sem jo v sebi kot breja mačka. Ko sem prišel neko soboto zvečer domov iz gledališča, sicer nisem bil sposoben pisati, naslednji dan pa sem začel, ob enih popoldne, in do treh zjutraj sem imel besedilo končano, tako izdelanega sem imel v mislih.

Razmere so se spremenile. Kulaka so igrali v več kot dvajsetih gledališčih po Jugoslaviji, Ščuko v petih gledališčih v Sloveniji. Danes možnosti za kaj takega sploh ni, večino iger v gledališčih postavijo enkrat, potem se išče kaj novega. Dramatika tako ne ostane živa v širši zavesti, ohranja se le skozi ljubiteljsko gledališče, kjer moje drame, na primer, še vedno vsako leto igra več kot štirideset skupin. Po drugi strani smo dobili nekakšno »demokratizacijo« komedije – delajo se tržne uspešnice v zasebni produkciji, igra se monodrame, stand up in tako naprej. Toda stand up vendar ni komedija, marveč nizanje vicev, tu že mešamo pojme o tem, kaj je prava komedija. In ko se pogovarjaš s producenti za kako novo besedilo, bi vsi hoteli komedijo za največ dve ali tri osebe, pa brez kostumov in scene, da lahko vse odpeljejo v enem avtu. Tako se navzven zdi, da je res več komedije kot nekoč, toda iz takšne mentalitete ne boš nikoli več dobil Matička, Pohujšanja v dolini šentflorjanski, pa tudi Kulaka ne. Kaj šele Tartuffa ali Revizorja.

Predvsem komedija ne more biti razumljena samo kot absurdna Beckettova komedija ali Cankarjev stisnjeni smeh skozi zobe, pa ne, da bi bilo z njima kaj narobe. Toda poglejte Moliera, napisal je nekaj vrhunskih komedij, a tudi veliko čisto navadnih burk. Ko me je Andrej Hieng vabil, naj pridem za umetniškega vodjo v Dramo, mi je položil na srce, da je gledališče plebejska reč, da to ni samo katedrala duha, temveč morajo ljudje v njem tudi uživati. Seveda mora biti prisotna še neka globlja misel, toda dosežek je že, da ljudi nasmejiš. Le Slovenci mislimo, da je to premalo. Še kadar igramo Feydeauja, kjer je jasno, da ni ničesar zadaj, nobene teze, da gre prav za štos kot tak, smo si izmislili, da ga v resnici postavljamo zato, ker je besedilo tako dobro narejeno in kolesca mehanizma za smeh tečejo tako gladko – poiskati smo si morali višji smisel, da se nam zdi sploh vredno to uprizarjati. Ko smo v ljubljanski Drami igrali Damo iz Maxima, je bila dvorana vsakokrat razprodana, zato je direktor predstavo precej pogosto uvrščal na spored. In so že prišli k meni, naj to nekako preprečim. Rekel sem: »Saj ste nori, samo takrat slišim smeh, ko grem mimo Drame!« Odgovorili so mi: kakšen smeh neki, takih gledalcev nočemo, želimo intelektualce! Jaz pa vseeno mislim, da se je treba v gledališču tudi smejati.