Z evropsko birokracijo je Weber seveda mislil birokracijo tedanjih vodilnih držav, pri čemer je podal podobno oceno, kot jo najdemo v tistem času tudi pri Engelsu in malo pozneje pri Leninu, ki pa dodajata, da tej birokraciji in vladajočim tudi religija ne bo pomagala. Predvsem pa se tudi v tem citatu kaže Webrov pristop, ki obravnava razmerje med družbenim položajem, stanom in afiniteto do določenih religij ali religije sploh. S tega vidika se mu torej evropska birokracija kaže kot tista, ki jo zanima red in mir ter vse tisto, kar k temu pomaga; če je to religija, prav, četudi sama nima odnosa do nje ali jo celo prezira. Takšna birokratska pozicija je torej blizu temu, kar so »prehitri« prevajalci Marxa prevedli kot »religija je opij za ljudstvo«.
Problem se zastavlja tudi v zvezi z odrešenjsko religioznostjo. Weber v uvodu pravi, da ima odrešenjska religioznost, kakršna je tudi krščanstvo, svoj trajni domicil v manj privilegiranih družbenih slojih, v poglavju Stanovi, razredi in religija pa trdi, da ekonomsko najbolj deprivilegirani sloji še nikoli v zgodovini niso bili nosilci specifične religioznosti. Vse kaže, da gre za neki razkorak med nosilci neke religioznosti in njenimi »podaniki«.Socialno in ekonomsko privilegirani ne občutijo prvenstveno potrebe po odrešenju, pač pa v religiji iščejo »legitimiranje« svojega položaja: tega ne želijo le ohraniti, ampak tudi dokazati, da imajo do njega pravico, da si ga zaslužijo. Socialno in ekonomsko deprivilegirani pa iščejo nekaj drugega, spremembo ali vsaj »kompenzacijo« svojega položaja; v tem smislu so naklonjeni odrešenjskim religijam. Weber zelo natančno razčlenjuje notranja razmerja in dinamiko v religiji in religijah. Tako vidimo, da so eno sloji, ki imajo afiniteto do določene religije, drugo pa so njeni nosilci, na primer preroki, ki jo razglašajo, kar pomeni, da neka religija ne nastane nujno v slojih, ki imajo do nje afiniteto. Toda tu je še tretji moment, tretji dejavnik. Za formuliranje religioznih teženj in opisovanje poti njihovih uresničevanj je potrebna neka podoba sveta, od katere je odvisno, česa se je hotel človek odrešiti in k čemu. Morda političnega in socialnega hlapčevstva v mesijansko kraljestvo prihodnosti. Ali večne nesmiselne igre človeških strasti in hlepenj v spokojni mir in čisto zrenje božjega. Ali radikalnega zla in hlapčevanja grehu v večno svobodno dobroto v naročju očetovskega boga. To je nekaj primerov, ki jih navaja Weber. Za to podobo sveta pa so potrebni intelektualci ali religijski profesionalci, oni so tisti, ki jo oblikujejo.
Weber pravi, da so odrešenjski nauki skoraj brez izjeme posledica prisilnega ali prostovoljnega odvračanja izobraženih slojev od političnega vpliva in političnega delovanja. Edina izjema je najbrž krščanski evangelij, ki je nastal kot oznanilo neintelektualca zgolj neintelektualcem, »revnim na duhu«. Morda bi se bilo zanimivo vprašati, kaj danes še preostane intelektualcem, ko so prav tako odrinjeni od političnega vpliva in delovanja, zaloga odrešenjskih naukov pa se zdi izčrpana?Nedvomno so Webrove analize religije še posebej zanimive za vprašanje vloge intelektualcev. In tudi tu je spet zelo natančen, razlikuje med intelektualci, ki so del državne in cerkvene oblasti, in tistimi, ki ne sodelujejo pri oblasti. V vsakem primeru pa so intelektualci v igri pri oblikovanju odrešenjskih naukov, še posebej tisti, ki jim ne gre za legitimiranje njihovega položaja, ampak za iskanje smisla. To je njihova domena, tu iščejo odgovor zaradi sebe in obenem ponujajo rešitve tudi drugim, ki imajo težave z nekim specifičnim nesmislom. Intelektualci torej ponujajo odgovor na nesmisel z oblikovanjem neke smiselne podobe sveta ali z odvračanjem od obstoječe nesmiselnosti v neki drugače smiseln ali religiozen svet. Weber natančno razčlenjuje različne »teodiceje«, poskuse, kako odgovoriti na vprašanje smisla nesmiselnega in nezasluženega trpljenja. Tudi v krščanstvo, ki je res nastalo kot oznanilo »neintelektualca«, so se kmalu vključili intelektualci, že s prvimi teologi, cerkvenimi očeti in z meništvom. In tako v krščanstvu kot v drugih religijah je obstajala napetost med prvimi nosilci religije in tistimi, ki so jo predelovali. Obenem pa Weber poudarja, da religije niso logične tvorbe, ampak so zgodovinski pojavi, ki združujejo različne in pogosto tudi protislovne elemente, ki ostajajo v napetosti. In prav to tudi omogoča velikim religijam preživeti v zelo različnih razmerah in zgodovinskih kontekstih.
Med svetovnimi religijami – konfucijansko, hinduistično, budistično, judovsko, krščansko in islamsko –, ki jih je zajel v svojo religiologijo, se Weber še najmanj ukvarja z islamsko. Pri islamu govori samo o zapovedi svete vojne.Weber se je v svojih primerjalnih študijah naprej lotil najbolj oddaljenih religij, konfucijanstva, budizma, nato pa – ne le geografsko – najbližjih, judovstva, starega krščanstva in islama. Za posebno študijo o islamu (in starem krščanstvu) mu je zmanjkalo časa, piše pa o njem sproti, tudi v zdaj prevedenih poglavjih. Pri tem je posebej pozoren na bojevnike, ki so bili prvi nosilci in razširjevalci islama. Islam je po mnogih značilnostih, kot so dosleden monoteizem, zavračanje magije, poudarek na verniku-posamezniku, odsotnost duhovniške hierarhije, blizu protestantskemu krščanstvu, ki je po Webru odločilno prispevalo k nastanku moderne družbe. Islam se mu nasprotno kaže kot konservativna, nedinamična religija. Razloge za to najde v islamskih predstavah o odrešenju in poteh do njega ter v islamskem pravu in njegovem reglementiranju življenja.
V knjigi Religija in sodobna družba ste zapisali, da je fundamentalizem »moderni antimodernizem«, obramba pred »brezbožnim in brezosebnim modernizmom«. Takšen se danes zdi predvsem islamski fundamentalizem. Krščanstvo ima svoje svete vojne že za sabo. A se občasno še vedno vračajo, le da jih sklicuje politika. Ali pa je to le oblika politične revitalizacije religije?Prave »svete vojne« ima krščanstvo v Evropi res za seboj. Toda ne gre za pozabiti, da je bilo še konec 19. stoletja od takratnih katoliških fundamentalistov, »integralistov« v Franciji slišati: od vas (»liberalcev«) zahtevamo svobodo v imenu vaših načel, verske svobode in enakopravnosti (dokler smo šibki), vam pa jo bomo odrekli v imenu naših načel, Boga in Resnice edine prave vere (ko bomo močni). To pa je ravno tisto, kar oznanja in prakticira sodobni islamistični fundamentalizem, kar vzbuja nelagodje in strah, tudi če pri tem ne mislimo na barbarstva samozvane Islamske države v Siriji in drugod. Po drugi strani pa spominjanje na ne tako davno zgodovino lahko spodbuja optimizem: če je bilo krščanstvo zmožno preseči tako usmerjenost, jo lahko tudi islam. Hkrati pa ne gre pozabiti: tudi po koncu verskih vojn v Evropi in drugod ni manjkalo zelo krvavih vojn, ko se je razglašalo boj »za Boga in cesarja«, »für Gott, Führer und Vaterland«, za »Boga in domovino«, za »Nation under God«. Pa čeprav je bil »Bog«, ki je bil pri tem zraven, eden od tistih bogov, ki – kot je zapisal Weber o svojem času – vedno znova »vstajajo iz grobov in si prizadevajo za oblast nad našim življenjem«.
