Joj, pa res, tovrstna komunikacija se mi zdi že tako vsakdanja, da kar pozabim odgovarjati v dolgih stavkih z vsemi pripadajočimi ločili. To me je napadlo, ko je izšla moja prva pesniška zbirka in sem se zavedela, da v njej ni nobene vejice. Kot spikerka sem takrat že tri leta delala na Radiu Študent in kot radijski napovedovalec se hitro navadiš ločila prilagajati svojemu ritmu branja. Opazila sem, da vejic ne potrebujem, da so zame lahko celo moteče pri tihem branju, zato sem začela stavke sčasoma po svoje lomiti v verze, obenem pa sem začela na tak način komunicirati tudi v vsakdanjih situacijah, kar je že malo obupno. Sicer pa je to zanimiv eksperiment, ker potem veliko prejemnikov mojih sporočil misli, da bi mi morali odpisati v verzih.
Poezija v vaših prvih treh zbirkah je pogosto označena kot nežna, intimistična poezija drobcev vsakdana, v njej denimo nastopa limonina lupina ali kapljica dežja. Vas ta oznaka moti? In kaj predstavlja v vašem pesniškem razvoju zadnja zbirka Pod vtisom, ki je bistveno manj otroško naivna?Ne moti me, navsezadnje res vsebuje te drobce, na katere vsak dan naletim ali pač oni naletijo name. A knjiga Pod vtisom je nastala drugače, kot nekakšna ready-made predelava obstoječih pesniških zbirk mojih najljubših pesnikov. Že leta sem imela v načrtu nekaj takega, a sem bila še premalo izdelana kot pesnica, da bi tovrstno zbirko izdala povsem mirne vesti. Po naravi sem zbirateljica, zato sem skozi leta med drugim zbirala tudi knjige in verze nekaterih odličnih pesnikov, denimo Franka O'Hare, Johna Ashberyja ali Elizabeth Bishop. Naslovi pesmi v zbirki Pod vtisom so naslovi zbirk vsakega od pesnikov, ki jih predelujem. Vsaka pesem pa je sestavljena iz posameznih verzov njihovih pesmi, ki jih lepim skupaj v tistem trenutku pisanja kot natančnega branja.
Ob prvi pesmi, ki je nastala na tak način – Žep v srcu, v kateri se nanašam na O'Haro – sem imela občutek, kot da bi jo napisala sama, čeprav ni bilo v njej nič zares »mojega«. Pesmi iz knjige Pod vtisom seveda čutim kot popolnoma svoje, pa ne samo zato, ker lirski subjekt, če je ta moški, vedno spremenim v ženskega. Pri pisanju poezije si rada zadam naloge, s katerimi se motiviram. Domnevam, da se pri nas pisanja pesniške zbirke še nihče ni lotil na tak način, zato je bil zame to dober izziv.
A pesniki, kot so O'Hara, Tate, Hass, Šalamun in drugi, so v vaši poetiki na neki način prisotni že od vsega začetka. Zakaj torej tako manifestativen prikaz njihovega vpliva na vašo poezijo?Drži, vsi so me spraševali, ali bom v uvodu zbirke pojasnila koncept. A odločila sem se, da bom nanj zgolj namignila z naslovom in uvodno zahvalo, zdaj pa me zanima, kako se bodo na to odzvali bralci in kritiki. Bo sploh kdo opazil? Bo kdo rekel, da je te verze že nekje slišal? Nekateri, ki so brali knjigo, mi niso verjeli, da to ni povsem moja poezija, saj se jim je zdelo, da sem v tej knjigi še najbolj jaz.
Sicer pa se želim enkrat v prihodnje spet približati svoji prvi zbirki, torej biti kratka, jedrnata, želim si, da bi bila čustva bolj zakrita. Pesem Glagoli sonca (po Šalamunu) v zbirki Pod vtisom zavzame kar šestnajst strani, kar je za moje siceršnje pisanje zelo dolga pesem. V zadnjem času sem napisala nekaj pesmi, zaradi katerih bi kdo lahko pomislil, da sem feministka ali družbeno angažirana pesnica, vendar se tem oznakam raje izogibam. Že oznaka pesnica mi predstavlja breme. Že to, da sem Ana, je dovolj težka naloga.
Se funkcija pesnice in prevajalke pri vas dopolnjujeta ali gre za povsem ločeni vlogi?Zagotovo sta ločeni, a mi to, da se tudi sama ukvarjam s poezijo, pomaga pri prevajanju, ki se najprej vedno zdi preprosto, potem pa se začne kalvarija. Ko dobro spoznaš avtorja in njegovo poetiko, besede iz angleščine kar zdrsnejo v slovenščino, a kot pesnica se trudim, da ne bi bila preveč prisotna v prevodu. Ves čas se bojim, da bi prevajani avtor posledično postal sekundaren, zato mi samo prevajanje vzame več časa kot pisanje lastnih pesmi.
Večkrat smo vas videli nastopati na performansih, pri katerih se prepletata glasba in poezija oziroma literatura. Kakšno dodatno dimenzijo da zvok poeziji?Glasba je bila od nekdaj del vsakdana moje družine, ves čas smo imeli prižgan radio, tako da sem se celo učila ob glasbi. Pri delu napovedovalke na Radiu Študent mi je moral tehnik dati glasbeno podlago, da sem se počutila varno, ob branju na suho še danes včasih čisto zamrznem. Pozneje sem kot govorka sodelovala pri eksperimentalnih projektih, pri katerih smo denimo ob zvokih glasbil in igrač brali besedila od Wittgensteina do Pikija Jakoba. Zato me ne moti, če se ob branju pesmi še kaj dogaja, da se pozornost razprši denimo na glasbo ali vizualno spremljavo. Navsezadnje lahko s hibridnimi projekti, kot je denimo Nakonektana poezija, k branju pesmi privabimo tudi tiste, ki jih ne zanimata resnobnost in salonskost dolgočasnih literarnih večerov, temveč tudi zvočna ali vizualna umetnost.
