15 let Katalene: Imamo to srečo, da se je naš hobi spremenil v poklic

Med profesionalci in amaterji

Danes pravijo, da so tako profesionalci kot amaterji. Boštjan Narat meni: »Imamo to srečo, da se je naš hobi spremenil v poklic. Le za Gombača je bilo od začetka jasno, da bo profesionalni glasbenik. Da zdaj večina od nas živi od muzike, je stvar naših odločitev ali pa tudi naključij.«

Doslej so napisali že kar nekaj glasbe, ampak od tantiem se ne bo dalo živeti. Polona Janežič ugotavlja: »Majhen slovenski trg je morda za koga dovolj velik, vendar ne za Kataleno, zato se izključno od naše glasbe ne bi dalo živeti. Glasba ne omejuje, tudi jezik ne, in tudi v tujini so odzivi po naših koncertih vedno zelo dobri.« Narat pa dodaja: »Naš bend nima pravega hita, ki bi prinašal tantieme, saj nikoli nismo delali po tržnem principu. Vedno smo razmišljali o albumu kot celoti.«

Pravi še, da kolikor so sicer absolutno resno zavezani k ustvarjalnosti, so glede določenih stvari še vedno »vikend bend«. »Katalena je le ena od stvari, ki jih počnemo. To svobodo smo si v bendu vedno pustili.«

Spremembe skozi leta

Če poslušamo Katalenine plošče po vrsti, glasba postaja čedalje bolj avtorska, kljub temu jim uspeva ohranjati »katalenski« zvok. Zdaj tudi vsi skupaj več prepevajo, kar se je zgodilo »naravno«, ko so na odru postali bolj sproščeni. Večglasje je značilno tudi za večino slovenske ljudske glasbe, ki jim pri ustvarjanju avtorske glasbe velikokrat služi za izhodišče, za ideje. Še nekaj velja izpostaviti: če je Gombač na prvem albumu igral »samo« klarinet in piščali, je na četrtem igral že petnajst inštrumentov, na zadnjem pa še mnogo več. Ravno skozi Kataleno se je razvil v multiinštrumentalista in kot tak je danes vabljen, prepoznaven tudi v drugih bendih.

»Ne samo vokalno, tudi kot inštrumentalistka sem z leti dobila dodatno samozavest,« pravi tudi Janežičeva. »Od četrte plošče naprej, ko smo se odločili za soavtorstvo pri aranžiranju komadov, vsak v bendu dobiva priložnosti in s tem odgovornost, kar je zelo pripomoglo k naši povezanosti.«

Aranžmajsko pestrost so v bend prinašali tudi gostje, tak je bil denimo odvod v elektroniko z Aldom Ivančićem (Bast, Borghesia) na plošči Cvik cvak!. »Takrat smo še posebej radikalno spremenili zvok, hkrati pa še vedno na neki način ostali zvesti sebi,« ugotavlja Narat. »Aldo Ivančić je zelo dobro intuitivno in racionalno dojel, kaj je poanta Katalene: nadgradil nas je in hkrati pustil bistvo glasbe tam, kjer je bilo.«

Sodelujejo pa ne le z glasbeniki, ampak tudi z drugimi umetniki, recimo s Svetlano Makarovič na predzadnji plošči Noč čarovnic. »Ob vseh teh sodelovanjih tudi sami rastemo, si širimo obzorja; vračamo se na isto linijo obogateni,« pravi pianistka.

Na vprašanje, ali je plošča danes še identifikacijska točka benda glede na tehnološke spremembe v zvočnih nosilcih, Janežičeva o tem ne dvomi: »Stvar okusa posameznika je, s katerega nosilca zvoka bo poslušal glasbo. Sama sem zrasla ob cedejih in jih bom vedno poslušala.« Narat dodaja: »Z vidika občinstva so morda plošče res čedalje manj pomembne, z vidika ustvarjalcev pa je album še vedno zaokrožen produkt. Če se plošč loteva bend na tak način, potem je to tisti prostor, znotraj katerega se lahko najbolj uresniči in izrazi.«

Od alternative do mainstreama

Včasih so jih poslušali alternativci, danes jih poslušajo vse generacije, tudi otroci, ki so na svoj račun prišli še posebej z izštevankami in gledališko predstavo ob Kataleninem zadnjem projektu. In otroci so zahtevni poslušalci, ugotavljata sogovornika. V spominu ostaja »eksces« v Kopru, kjer je več kot 400 prvošolčkov z rumenimi ruticami hkrati po predstavi poskakovalo od navdušenja. »Ta prizor je nepozaben!« se smejeta oba.

Polona Janežič pravi: »Ničesar ne gradimo načrtno, zato težko rečem, da smo kdaj sploh bili alternativci ali da to skušamo biti. Po drugi strani tudi ne izkoriščamo mainstream situacije. Kaj pride na dan, je odločitev poslušalcev oziroma njihova interpretacija našega dela.« Narat pa pravi: »Prej bi rekel, da smo progresivni, kar nima zveze z alternativo ali mainstremamom.«

Zdaj jih čaka rojstnodnevni koncert ob 15-letnici delovanja. Za prijatelje, za oboževalce. Izbrali so večinoma komade, ki so že tonili v pozabo, nekateri sploh nikoli niso bili posneti. In vaje sploh niso enostavne, na trenutke se jim zdi, kot bi delali nove komade. »Spominjanje je ena ključnih razsežnosti tega, da je človek še živ. Ne gre za beg v preteklost, temveč revitalizacijo, da se stvari ne pozabijo. Vzdrževati neki spomin je zelo pomembna stvar za ohranjanje lastne identitete,« razmišlja kitarist. »S tem, ko spet posegamo nazaj in se spominjamo, jasneje vidimo, kje smo bili in kje smo zdaj.«